Deerhoof: Noble and Godlike in Ruin
Joyful Noise Recordings, 2025
Prvi album zasedbe Deerhoof, Dirt Pirate Creed iz leta 1996, je bil nemara najbolj improvizacijski in nojzerski izdelek v bendovi celotni diskografiji, a se že na prvencu zasedba ni povsem izognila tudi bolj melodičnim odsekom. Tendenca se je že z naslednjim albumom še utrdila in postavila okvire Deerhoofovi ustvarjalnosti vse do današnjih dni. Komade, ki ne bi vsebovali vsaj ene nepričakovane ritmične premene, zdrsa v nojz ali drugačnega pobega iz klasične rockovske matrice, je treba v bendovem opusu iskati z lučjo; hkrati pa v ritmično-melodičnih in pogosto hrupnih kolažiranjih tudi ni mogoče zgrešiti zakladnice hrustljavih kitarskih rifov in zapomnljivih napevov, ki včasih v kombinaciji s specifično barvo glasu Satomi Matsuzaki zajadrajo skoraj že v območje otroških pesmic. Popolna kombinacija za vse tiste, ki niso ljubitelji preveč konvencionalnih glasbenih izdelkov, a tudi ne absolutni pristaši popolne dekonstrukcije na vseh nivojih glasbene zgradbe.
Kot vsega dobrega pa se je celo Deerhoofov mogoče preobjesti, če jih v organizem vnesemo v prevelikih količinah. Z nobenim albumom samim zase ni sicer kaj dosti narobe, se pa včasih že malo preveč pričakovano stapljajo s prevladujočo zvočnostjo opusa. Tudi bendovo izmikanje šablonskim pričakovanjem lahko sčasoma v ušesih postane prepoznavna deerhofovska manira, ne pa invencija. Ob tem si seveda ne želimo, da bi bend naredil obrat za 180 stopinj in se vrnil v štirikotne okvire glavnega toka, pač pa si včasih zaželimo, da bi še na kakšen drugačen način vzpostavil svojo drugačnost.
Letošnji album Noble and Godlike in Ruin se zdi v tem smislu korak v pravo smer in lahko razveseli tudi od predhodnega Deerhoofovega opusa izgorelega poslušalca. Medtem ko je prejšnji bendov album, sicer skrajno poslušljivi Miracle-Level, zvenel precej pričakovano deerhoofovsko in je bil »album, ki daje v ospredje življenjske pluse«, kot je to v recenziji na Radiu Študent ubesedil Andrej Dujc, je album Noble and Godlike in Ruin tisti, ki v ušesa poslušalstva raje nalaga minuse ali vsaj skeptične vprašaje. Naslov albuma je namreč citat, sposojen iz slovitega romana Frankenstein avtorice Mary Shelley, in temu primerno je tudi albumska naslovnica nakolažirana iz obrazov članov benda. Tovrstna vizualija nas lahko napoti v smeri razmislekov o kolektivnih procesih, ki so pripeljali do novega albuma, hkrati pa seveda govori o razbitosti in srhljivosti, ki ju prinašata zatiranost in podrejenost.
Z motivom Frankensteinove pošasti kot podrejenega bitja ter samega Frankensteina kot nepremišljenega in nepravičnega gospodarja so povezana tudi besedila, ki nagovarjajo prav različne vrste podrejenosti na eni ter napuh vsakršnega lastninjenja in gospodovanja na drugi strani. Poleg razmeroma jasne kritike migrantske politike, tako globalne kot seveda aktualne ameriške, se besedila ukvarjajo tudi z razmerjem med človekom in živalmi, morda pa celo z razmerjem med človekom in nedavnim »frankensteinovskim« prebojem v obliki umetne inteligence. »I make machines and you are one / unless you aren't,« vokalistka zapoje v komadu Kingtoe, kot bi se spraševala, ali ni meja med umetnim in človeškim, med organsko zavestjo in njeno artificielno simulacijo, bolj porozna, kot si predstavljamo. Tudi Saul Williams, ki gostuje v komadu Under Rats, spodkopava predstavo o večvrednosti človeške zavesti nasproti nečloveških: »I may not be human / but I know what every human know: being and becoming / fear and loving, eat, sleep, think, and grow.« Vsakršna gospodovalnost seveda slej ko prej vodi do upora in prizadevanja za izravnavo nepravične hierarhije; s tem se na albumu najbolj neposredno ukvarja komad Disobedience, pa tudi v drugih komadih je najti dovolj svaril, da se lahko razmerje moči kaj hitro znova zaobrne. Ob tem pa besedila niso nikoli tendenčna, temveč so vselej dovolj abstraktna in zabrisana ter zato interpretativno odprta.
Če je novi album na besedilni ravni torej bolj zresnjen in dosledno angažiran – nobenih pesmi o prikupnih mačkih, kot smo jih lahko slišali na njegovem predhodniku – pa se tudi v glasbeni smeri pomika na nekatere nove poljane. Deerhoof, ki je melodično in ritmično nepredvidljivost že zdavnaj napravil kar za svoj prepoznavni znak, lahko resnične novosti najde predvsem v smislu novih zvokov oziroma zvočnih virov. Na albumu Noble and Godlike in Ruin tako že takoj na začetku zaslišimo ptičji ščebet, temu pa sledi kratka, skrivnostna fraza pihalnega ansambla, kot bi poslušali klasično orkestralno delo. Tovrstna zvočnost, ki jo bolj poznamo s področja klasične in filmske glasbe, se pojavi še na nekaj mestih v albumu; včasih na način srhljivih hitchcockijanskih godal, kar nas lahko spomni na lanski album zasedbe Orchestre Tout Puissant Marcel Duchamp, spet drugič na način parodičnega in ciničnega kolaža predobstoječih orkestralnih del, predvsem njihovih simfoničnih vrhuncev in zaključkov, kot v komadu Under Rats. Tudi posnetki naravnih ekosistemov se pojavijo še nekajkrat, medtem ko se v inštrumentalnem smislu klasični deerhoofovski zasedbi radi pridružijo še subtilni sintetizatorski toni, orgelski zvoki, saksofoni in druge novosti, ki razgibajo zvočno sliko.
Tudi žanrsko gre na albumu za precej raznobarven melanž, sestavljen iz težjih, skoraj industrijskih zvokov, sledov minimalizma, tu in tam bolj konvencionalnih pop zvenov, pa tudi iz tako nepričakovanih zvočnih obiskov, kot so kitare, ki nas na začetku komada Return of the Return of the Fire Trick Star bežno spomnijo na plesni žanr soukous. Nojzu, ki je redni spremljevalec Deerhoofove ustvarjalnosti, pa na novem albumu pripada zadnja beseda: poslednji komad Immigrant Songs, ki se prične kot najbolj klasična pop pesem albuma, se namreč nekje na polovici pretrga v dolgo nojzersko seanso, v kateri se kriki distorzičnih kitar pomešajo s človeškimi kriki nekje v ozadju.
Ne torej prav vesel, a vsekakor glasbeno učinkovit zaključek albuma, v katerem se zasedba ne le uspešno izogne šablonam konvencionalne rock glasbe – to ji bolj ali manj uspeva že vseh njihovih več kot trideset let – temveč ponovno osveži tudi lastne deerhoofovske prijeme in reflekse.
Dodaj komentar
Komentiraj