Merge, 2015

V današnji Tolpi bumov bomo gostili kanadsko skupino Destroyer, ki se je zgradila okrog glavnega protagonista Dana Bejarja. Letošnja albumska izdaja skupine, ki je zrasla iz »one man projekta«, je že deseta dolga izdaja pod tem imenom in nikoli pravzaprav nismo imeli opraviti z mladim nestabilnim aranžerstvom. Že od svojih prvih izdaj je senzibilno iskren in prav zagotovo vsaj toliko uničujoč s svojo brezsramno črnogledostjo kot njegovo umetniško ime. 

 

42-letni Daniel je izvrsten pisec, teksti skupine Destroyer so okretni, razburljivi, nenavadni in romantični. »Being Blue« je fraza, ki se ujema z njegovim karakterjem tako na simbolni kot konkretni ravni; z njegovo melanholijo, umirjenostjo in duhovnim uporništvom. Je trubadur, zazrt v Morrisonovo zapuščino in Bowiejevo glamuroznost, ki ju prepleta v kombinacijo urbane neustaljenosti in diskomforta. 

Dan je nepoboljšljiv melanholik, ki se subtilno zakriva v instrumentacijo. Akustične balade se izmenjujejo s polnimi pihalnimi in godalnimi aranžmaji, med katerimi se razgibavajo perkusije. Na prvi posluh preprosta melodika dobro produkcijskega popa med poslušanjem razkriva plasti. Ujemljive linije, brihtna vpeljava jazzovskih orkestracij, folk glasbe in plesne ritmike 80-ih. Le-te je v primerjavi s prejšnjo dolgometražno ploščo manj, veliko več je namreč vpeljanih afro beat perkusij. Njegov gladek, skoraj šepetajoč vokal skupaj s sladkimi saksofoni in jazzy klavirsko akordiko zmehča še tako kruto sliko, kot je v »Archer on the Beach«. Največji izvir intrige njegove glasbe, ki samo nadgradi zvokovno užitnost, pa je seveda v besedilih. 

Nenavadne vsebinske in simbolične kombinacije vsebujejo introspekcije, male drame in nepriznane resnice. Besedila so kombinacija intimnih zgodb, na čase že simbolnih pravljic in poezije ter velike mere sarkazma, ki pa v melanholični župi raznoterih vplivov ne izpade agresivno, ampak je zelo subtilno vpet v zgodbe. Stavki še ob večkratnem poslušanju zaidejo v nepredvidljive fraze in vznemirljiva premišljevanja, ki so vsebinsko odprta za interpretacije in hkrati tako na dosegu roke.

Med njegovo skorajda že pozabljeno dostojanstvenostjo tiči veliko dvomov in žalosti. V kameleonski skladbi »Hell«, ki tu in tam spomni na »Beirut«, nekako najbolj izstopi zanj značilna črnogledost v verzu »I was born bright, Now I'm dark as a well« ali še direktneje v zaključni mantri »It's hell down here, it's hell«. Kot da nekako skuša balansirati med upanjem in brezizhodnostjo. Poetika albuma se ustavi nekje med odločitvijo in dvomom, v momentu, ki ga simbolično naslika v »Solace's Bride«. Lirično Dan vsekakor ne ostane nekje na sredi, ampak se skuša z vsakim verzom prebiti do žulja, do srčike sentimenta, ki ga išče, četudi je ravno ta neodločnost. 

Iz albuma seva tudi nekakšna svetovljanskost, Danovi motivi so že pri prejšnjih albumih prostori in utesnjenost – bodisi je ta mišljena fizično ali duhovno. Po eni strani raznovrstnost svetovnega obličja v Bangkoku, po drugi pa smo venomer soočeni s »Forces from above denied you the right to be free in your own way«, ki je tako na mestu v različnih kontekstih. 

Album vsebuje tudi verziji skladbe »Times Square«, ki razvijeta idejo in besedila na različnih nivojih. Prva kot poosebljena godalna eleganca in uvod in izhod iz albuma ter dodelan hit, središče plošče, postavljeno v komercialni center New Yorka, ki ga v skladbi poosebi, ozeleni, vzljubi. Torej, spremeni njegovo bistvo. Linije so v transformaciji zanimive, vendar pa skladba aranžersko ni ravno vrhunec albuma, prav tako melodija ob več poslušanjih albuma zaradi trikratne prisotnosti neugodno reže po ušesih. 

Destroyer se s Poison Season vrne v svojo intimo. Kot se čuti v skladbopisju glasbo tudi v živo raje ohranja komorno in osebno. Bojda bi se neugodju po precejšnji medijski pozornosti »Kaputta« in nastopih na velikih festivalih raje izognil, bomo videli, če mu bo to ob ponovno dobri izdaji uspelo. Poison Season ohranja kontinuiteto zanj značilnega melosa, odpira nove kontekste in je kljub nekaterim nostalgičnim dežavujem, ali pa ravno zato, zelo osvežujoča. Morda potrebuje kanček več potrpežljivosti kot Kaputt, se pa sprehod po tekstih in raziskovanje glasbenih avantur vsekakor izplača.