Die Nerven: Die Nerven

Recenzija izdelka
25. 1. 2023 - 19.00

Glitterhouse Records, 2022

 

Kdor je v minulem desetletju vsaj bežno sledil nemški alternativni glasbeni sceni, je gotovo naletel na stuttgartski nojz rock trio Die Nerven. Ta si je s štirimi studijskimi ploščami in s kupom stranskih projektov vsaj v domovini že prislužil neke vrste kultni status, neprepričane pa je znal vedno spreobračati še z intenzivnimi živimi nastopi, zaradi katerih je pri relevantnih medijih kotiral kot najboljši live bend v Nemčiji. Oktobra je po štiriletnem ustvarjalnem premoru izdal svojo peto studijsko ploščo in si spet prislužil prostor v etru Radia Študent.

Die Nerven: Out
Die Nerven v svojem tretjem dejanju
 / 25. 11. 2015

Doslej je morda za obdobje bendovega vrhunca veljal čas okrog leta 2015, ko so Die Nerven v razmaku slabih dveh let izdali brezkompromisno, introvertirano ploščo Fun in nato še bolj dodelan album Out, ki je v večji meri poudaril njihovo družbenokritično noto. Glede na to, da so bili že tu začrtani osnovni parametri bendove drže in vsebine, je morala plošča Fake iz leta 2018 predstavljati korak vstran, torej k bolj odprti, manj hrupni, bolj raziskovalni podobi, bližje denimo zvoku rojakov Die Messer. Plošča Fake je tako bend še za odtenek oddaljila od pankovske neposrednosti in s tem razširila njegovo zvočno sliko, a je pri tem izgubila nekaj songwriterske osredotočenosti, zaradi česar ni zares dolgo klicala k ponovnem poslušanju. Po malce občutnejšem premoru pa se je  konec lanskega leta bend torej vrnil s svojo eponimno ploščo in nakazal, da je še vedno na kreativnem vrhuncu. 

Plošča Die Nerven trio morda kaže v najboljši podobi doslej, saj prinaša zelo koherentno in konsistentno zbirko kvalitetno napisanih in ravno dovolj dinamičnih nojz rock komadov z jasnimi, ostrimi besedilnim poantami. Komadi so tudi tu sicer zaviti v debelo plast distorzije, a se skozi slednjo brezsramno svetlikajo kitarske in vokalne melodije, ki zlahka zagrabijo že ob prvem poslušanju. Nekateri bi ob tem sicer verjetno rekli, da še preveč zlahka. Komadi, kakršni so se na plošči Fake nekoliko izgubljali in vrtinčili v neizrazitosti, tokrat lažje najdejo pot do refrena, pri tem pa se jim vendarle uspe izogniti pretirani lahkotnosti, sploh ko se postpank znebi spon in predpon ter privzame dodatno agresijo. Do izraza pa v vsakem primeru torej zdaj bolj pride produkcija, tokrat delo bendovega kitarista Maxa Riegerja, sicer trenutno enega bolj zaželenih producentov v Nemčiji, nenazadnje znanega tudi po sodelovanju z rap zvezdami, kakršna je Casper

Recenzija zadnjega letošnjega koncerta v sklopu Hrupnih večerov (Die Nerven + Straight Mickey and the Boyz)
 / 23. 11. 2015

Poleg tega bend tokrat deluje še bolj strnjen, kot bolj homogena enota, zaradi česar lahko njegove zvočne in tudi tematske ideje v večji meri pridejo do izraza. Die Nerven tokrat prevprašujejo splošna vprašanja družbene pravičnosti in v klasični nemški tradiciji antifa bendov tudi položaj in vlogo Evrope v času družbenih kriz. To nakaže že prvi komad, z refrenom, ki bi se v prevodu glasil: »Nekako sem mislil, da v Evropi človek ne umre.« Hkrati je bend pri tem izrazito sodoben in zazrt tudi v vprašanja privilegiranega razvitega sveta, torej v naše vsakdanje življenje, zaznamovano z družbenimi mediji. Ti so sicer bend fascinirali že ob njegovi zbirki demo skladb iz leta 2012, poimenovani kar Asoziale Medien. Tudi tokrat so Die Nerven pri prenašanju sporočil načeloma precej neposredni, kar lahko nakaže že naslov komada Ein Influencer weint sich in den Schlaf, torej Vplivnež joče v spanju. Ta pristop občasno diši po preprostem nametavanju sloganov in naznani, da bend pri svoji sociološki raziskavi ne bo šel zares globoko, a ko verze podčrta močna, prepričljiva inštrumentalna linija, ti vendarle učinkujejo dovolj kredibilno, da bendu vsaj za trenutek verjamemo.

Plošča Die Nerven sicer najbolje deluje takrat, ko pretirane analize opustimo in se zadovoljimo z dejstvom, da ne naletimo ravno vsak dan na zbirko kitarskih komadov, ki bi tako gladko stekla in tako hitro zagrabila. Na ta račun lahko ploščo označimo za eno ključnih kontinentalnih kitarskih izdaj leta 2022, bend pa za enega tistih, ki bi ga veljalo vsaj v času sušnejših koncertnih sezon še kdaj pripeljati k nam.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness