Presto!? Records, 2019

Glasba s prvega od letošnjih dveh dolgometražcev Donata Scaramuzzija alias Donata Dozzyja že na prvi posluh ponudi nekoliko drugačno izkušnjo, kot smo je od tega rimskega techno maestra sicer vajeni. V čisto tehničnem smislu – sploh zato, ker se Dozzy snemanja plošč rad loti z različnimi konceptualnimi premisami – bi to sicer lahko zapisali za skoraj vsako njegovo ploščo. Za nameček tudi tukaj uporabi vse svoje najbolj očitne atribute; medidativno ambientaljenje, rabo terenskih posnetkov, hipnotični tehno ter precizno križanje akustičnih in sintetičnih zvokov. Toda plošča 12H kljub temu izstopa. Glasba denimo prej kot na klasično tehno ambientaljenje spomni na avdio škatlico Buddha Machine in njene neskončne, generativne ambientalne zanke, kar postane smiselno takoj, ko preberemo spremni tekst, ki spremlja ploščo.

Dvanajst, skupaj dobro poldrugo uro dolgih skladb je Dozzy namreč izluščil iz materialov za svojo dvanajsturno instalacijo, nekakšno zvočno kuliso za sprehajalce po Mostu glasbe – Armando Trovajoli, ki čez Tibero povezuje staro rimsko mestno jedro in moderni športni park. Zaradi zasnove glasbe za specifično lokacijo bi se na tem mestu sicer lahko vprašali o smotrnosti tega, da je Dozzy posnetke zdaj ponudil še v obliki plošče. Toda, če se to zdi prav Lorenzu Senniju, ki je ploščo 12H objavil pri svoji izvrstni založbi Presto!?, na tem mestu o tem ne bomo polemizirali.

Zanimivo je, da se Dozzy z novo ploščo na nek način vrača k svojim začetkom, v konec sedemdesetih, ko je kot devetletnik čas preživljal v počitniški družinski hiši na pol poti med Rimom in Neapljem, kjer je na snemalnik beležil zvoke morja in narave z okoliških hribov. Takšne terenske posnetke je sicer v svoji produkciji glasbe uporabljal tudi po tem, ko se je v začetku prejšnjega desetletja za nekaj let preselil v Berlin, postal rezident v Berghainovi Panorami, tam navduševal z maratonskimi ambientalnimi tehno seti in se dokončno posvetil glasbeni karieri. Toda terenski posnetki so bili vedno subtilno potisnjeni v ozadje, bodisi v obliki zvočnih plasti ali še raje abstraktnega zvočnega barvila. Na ploščo 12H pa so terenski oziroma okoljski zvoki, ki jih je posnel v okolici mostu, vključeni na veliko bolj artikuliran način. Slišimo okoliški promet, sprehajalce na mostu, šum mrčesa, zvoke vode in vetra, ki še posebej takrat, ko se zlijejo s subtilno sintetiko, močno spomnijo na prakso norveškega mojstra ambientalne glasbe Biosphera. Hkrati Dozzy v teh posnetkih vsaj deloma išče tudi simbolno vrednost same lokacije oziroma mostu, ki s svojo arhitekturo na prvi pogled morda izpade kot prostorski tujek, a za njegovo podobo stoji tehten zgodovinski in družbeno angažiran razmislek. Nekaj podobnega z glasbo stori Dozzy, ko se pojavi vtis - kot da s preciznimi, minimalističnimi, repetetivnimi elektronskimi linijami ustvarja nekakšen zvočni odtis mostu, ki ga z rabo okoljskih posnetkov nato nevsiljivo in konceptualno umesti v prostor.

Ja, konceptualna zasnova in širši kontekst nedvomno močno osmislita ploščo, kar pa ne pomeni, da je ta zato podhranjena v čisto glasbenem smislu. 12H sicer ni Dozzyjeva najboljša plošča. Večina skladb se zdi predolgih, repetitivnost zvočnih zank preveč toga in oblika skladb ne tako osredotočena ali drzna kot na nekaterih Dozzyevih drugih ploščah. A hkrati je to plošča, ki ponudi morda najlepši vpogled v njegov izvrsten občutek za sintezo akustičnih in elektronskih zvokov ter v njegovo značilno zatripano senzibilnost, s katero v najboljših trenutkih spomni na kultno meditacijo Acid Mt. Fuji Susumuja Yokote. Za še boljši vtis bi materiale za instalacijo na plošči lahko še nekoliko bolj zdestiliral, pa čeprav se privrženci ambientalne glasbe s tem najbrž ne bi strinjali.