XL Recordings, 2024

»Maybe Romance is a place« se glasi misel, ki otvori nov studijski izdelek benda Fontaines D.C. Že od prvenca Dogrel je bil občutek romance v glasbi irskih postpankerjev vedno prisoten. Na prvih treh albumih so se namreč primarno ukvarjali z lastno, irsko identiteto in kulturno specifičnostjo tega otoka. Romanca ima seveda veliko različnih pomenov, Fontaines pa se v glasbi zagotovo nanašajo na občutek skrivnostnosti, vznemirjenja in odmaknjenosti od vsakdanjega življenja – kot se glasi ena od definicij. Do zdaj je zasedba neprenehoma preizpraševala pojem irske identitete, od opisa lokalnih posebnežev v skladbi Boys in the Better Land do brutalnega napada na irsko zgodovino in do tik pod površjem tlečega konservativizma v komadu I Love You. Pri tem pa se je lovila med realnostjo in romantizacijo svoje domovine.

Velik konceptualni preskok so naredili na albumu Skinty Fia, ki je na vprašanje identitete gledal z drugačne perspektive, ker se je zasedba v tem času preselila iz Dublina v London. Na tej plošči občutimo konflikt v vokalistu Grianu Chattenu, ki na albumu romantizira melanholično temačnost tradicionalne irske glasbe, hkrati pa to isto tradicijo tudi napada. Sprašuje se, kdo sploh je, zaključi pa z ugotovitvijo, da je lahko ponosen Irec kljub temu, da živi v Londonu in kritizira svojo domovino. To pridobljeno jasnost in samozavest čutimo na plošči Romance, ki gre v iskanju novega zvoka še dlje od svojih predhodnikov. Gre za zelo dinamičen album, na katerem je zasedba opustila motive irske preteklosti in se je pognala v prihodnost. Opustitev dileme irske identitete pa še ne pomeni, da bend ne išče odgovorov na univerzalna vprašanja. Kot se pogosto zgodi, se ob konsolidaciji enega dela identitete odprejo nova vprašanja o tem, kdo sploh smo in kam sodimo. Za Fontainse je morda prav romanca ta koncept in prostor, v katerega spadajo, najbolje se namreč počutijo prav v opisih skrivnostne odmaknjenosti od vsakdanjega življenja.

Album odpre filmski uvod s skladbo Romance, nekakšno mešanico Depeche Mode in Wire, ki z zloveščimi klavirskimi vložki v nas vzbudi občutek nelagodja in ogroženosti. Ta filmski uvod se skoraj neopazno prelije v komad Starburster, ki ga je zasedba izdala kot prvi singel z albuma in z njim nakazala novo usmeritev. Skladba je nastala kot posledica paničnega napada Griana Chattena na eni od prenatrpanih londonskih podzemnih postaj. To pojasni tesnobni občutek in v refren vpletene globoke vzdihe, ki simulirajo težave z dihanjem. Skladba ima izrazito neposreden pristop, njena zvočna nasičenost pa še poveča občutek ujetosti v klavstrofobično nočno moro.

Prva dva komada predstavita spremembo v zvoku zasedbe, ki spominja na bend U2 in njihov preskok v zvočni paleti med albumoma Joshua Tree in Achtung Baby. Za Romance še kako drži besedna zveza studijski album, ker je ta prvi, na katerem zares občutimo studio kot pomemben element pri ustvarjanju glasbe; lahko ga označimo kar za dodatni inštrument. Veliko je močno procesiranih zvokov, ki jih slišimo tudi v skladbi Here's the Thing. V osnovi gre za agresivno postpankersko stvaritev, vendar zaradi novih studijskih prijemov predstavi za zasedbo doslej neznačilno preobrazbo. Skladba bi lahko bila umeščena tudi na album Dogrel, toda tam bi zvenela precej bolj golo in surovo. Zelo hitro postane jasno, da album ponuja marsikaj, zaobjema več različnih glasbenih form, kljub temu pa še vedno deluje kot zgoščena celota. Širša paleta kitarskih efektov in preostalih zvočnih učinkov doseže svoj namen, prav tako pa naša ušesa zagrabi skozi celoten album okusna uporaba orkestracije.

Besedila ohranjajo kompleksnost in intrigo, navdušuje Chattenov vokal, ki je dosegel nove razsežnosti. S tem, ko je popravil petje v višjih registrih, so se bendu odprle nove možnosti, kar dokazuje njegov falzet v omenjeni skladbi Here's the Thing. Širši vokalni razpon pride do izraza tudi v osrednjem delu albuma, ki ga zaznamujeta predvsem čutni baladi Desire in In the Modern World. Fontaines D.C. nikoli niso imeli težav s kontemplacijo in samorefleksijo, na novem albumu pa naredijo še korak naprej v pogledu navznoter. In the Modern World je eden številnih vrhuncev albuma, ki odtujenost od irske kulture zamenja za odtujenost od družbe nasploh. Vsaj tako lahko sklepamo po Chattenovem besedilu, ki z grenkobo v glasu razglaša, da v modernem svetu ničesar več ne občuti. Lana Del Rey je morebiti eno zadnjih imen, na katerega bi pomislili ob iskanju vzporednic z glasbo Fontainesov, toda v baladah težko spregledamo podobnosti z glasbo te ameriške zvezdnice. Morda k tej primerjavi prispevajo nežni in tenkočutni spremljevalni vokali Connorja Deegana, ki nas skupaj s čudovito orkestracijo odpeljejo v grenko-sladko brezčasnost.

Album je prepojen s čustvenim dualizmom, redko prevladuje zgolj ena emocija. Prednjači občutek cikličnosti kot pri Joyceovem Finneganovem bdenju, ki prav tako zajame občutek minljivosti in trpke irske melanholije, ki je noben drug narod ne zna poustvariti. Romance je tudi zelo estetsko zaznamovana plošča, z zelo barvitim imidžem. Če je Dogrel poln cestne poezije o Dublinu, pospremljene s trenirkami in velvetom, pa je Romance veliko bolj abstrakten in futurističen, na kar nas opozarja tudi cyberpankovski videz zasedbe. Ta zajame predvsem energijo komadov, kot je Starburster, medtem ko ga težko enačimo s skladbo Bug, ki je zelo osnoven rockerski produkt. Z njo se začne najbolj pozabljiv del plošče, ki ga tvorita še skladbi Motorcycle Man in Sundowner, v kateri vokal prevzame kitarist Connor Curley.

Temu manj posrečenemu delu sledi še zelo močan zaključek, ki v treh komadih pokaže ves žanrski razpon benda. Horseness is the Whatness je seveda sklic na Joyceovega Uliksesa, skladba pa je najverjetneje najbolj osupljivo lepa v celotnem bendovem katalogu. Še bolj se nas dotakne, ko izvemo, da je avtor skladbe Carlos O'Connell k bujni orkestraciji primešal še mehanično zveneči, vendar hkrati najbolj človeški posnetek bitja srca njegove še nerojene hčerke. Omeniti velja tudi Toma Colla in ekspanziven zvok njegovega snare bobna, ki zveni, kot da je bil posnet v kakšni kraški jami. Če je komad Bug preveč osnoven, da bi naredil večji vtis, pa nas na najboljše vidike zgodnje kitarske glasbe benda spomni skladba Death Kink, ki Fontainse vrne pod oznako postpank.

Plošča Romance se zaključi z jangly rock komadom Favourite, ki je na prvo poslušanje prijeten nostalgičen poklon bendom, kot je The Stone Roses. Toda ob podrobnejšem poslušanju v nas zbudi podobne občutke kot Perfect Day Louja Reeda. Gre torej za nekakšno čudno kombinacijo nostalgije in melanholije. Veliko k temu vzdušju doprinesejo nežni, že skoraj angelski spremljevalni vokali Deegana, ki delujejo kot protiutež Chattenovemu glavnem vokalu. Skladba je kombinacija več čustev in s tega vidika lepo zajame vzdušje celega albuma. Je vesela in hkrati žalostna, v nas zbudi občutke sprijaznjenosti s situacijo, ki ni nujno prijetna ali pozitivna. Smo zgolj hvaležni za vse, kar smo doživeli.

Kdor je poslušal Chattenov solo album, bo najverjetneje prišel do zaključka, da je bil prav on gonilna sila pri nastajanju albuma Romance. Ta ima najbolj ekspanziven zvok do sedaj. Bend se razvija naprej in ne gleda več v preteklost, kot je bilo to značilno za prejšnje albume. Na plošči se prvič resneje prepustijo ustvarjanju balad, ki jih je glede na njihovo kakovost – ob In the Modern World in Horseness is the Whatness omenimo še Dublin City Sky – v repertoarju celo premalo. Na nek način gre za precej tvegan album. Če se ozremo zgolj na razkorak med komadoma Boys in the Better Land in Starburster, je stilistična sprememba ogromna, vendar zasedba odlično odmerja novosti med posameznimi izidi, tako da njihov razvoj deluje popolnoma organsko. To so še vedno Fontaines D.C., toda hkrati niso več to, kar so bili, kar ponovno zajame vso bistvo identitet, ki so precej bolj fluidne, kot se nam zdi, vendar sprememb zaradi počasnih premikov pogosto niti ne opazimo.

Fontaines D.C. nas enostavno ne pustijo ravnodušnih. Njihov razvijajoči se zvok čedalje težje označimo zgolj z oznako postpank, ob spremembah v identiteti pa so spremembe v zvoku logične in tudi dobrodošle. Glasbena zasnova albuma ima jasno intelektualno zasnovo, kljub temu pa ni pretenciozna. Ob stalnih spremembah v zvoku zasedbe nas že navdušuje misel na prihodnje izdelke. Bend se je dokončno sprijaznil s svojo irsko identiteto in ima zdaj odprt neomejen spekter raziskovanja. Glasbeniki so ugotovili, da identitete niso vezane na določen kraj in da so tudi koncepti lahko še kako oprijemljivi. Mogoče pa romanca je kraj za njih in tudi za vse nas.