V glasbo, ki jo ob pomanjkanju boljših izrazov še vedno radi okličemo za indie in torej pokriva predvsem področje neodvisnega, alternativnega rocka in popa, leto 2019 ni vneslo izrazitejših paradigmatskih prelomov, je pa okronalo nekaj novih kraljev in kraljic, napovedalo nekaj glasov prihodnosti in potrdilo nezmotljivost nekaterih veteranov žanra.

Indie bend, ki je na tej sceni letošnje leto zaznamoval v največji meri, je najbrž ameriški kvartet Big Thief, ki je svoje folkovske korenine najprej maja letos izpilil in spoliral z odlično ploščo U.F.O.F., nato pa je to lastno formulo zradiral in jeseni izdal še prav tako izjemen, a bolj surov album Two Hands. Ta predstavlja že bendov četrti vrhunski indie izdelek v zadnjih štirih letih, v svojem bistvu pa še vedno izraža bendovo zmožnost prenašanja poglobljenih, metaforičnih besedil v razslojene, prefinjene indie pesmi in torej funkcionira kot dokaz, da lahko dober indie bend še vedno uspe brez posebnih trikov, zgolj z izjemnim talentom za muziciranje.

V podobno zvočno linijo bi lahko morda uvrstili tudi Angel Olsen, glasbenico, ki je s svojo četrto ploščo All Mirrors sicer postala tudi že precej bolj grandiozna, celo orkestralna, a zato nič manj prilagodljiva ali dostopna. Tudi letos je bilo sicer v sredinski alternativni publicistiki čutiti agresivno promoviranje popa ali vsaj popoidnega, kar je v zadnjih letih seveda vezano na nestabilnost pozicioniranja tovrstnega novinarstva na trgu, po drugi strani pa vendarle prinaša tudi nekatere primere, ki si s svojo glasbeno širino pozornost brez dvoma zaslužijo. V tem kontekstu bi morali omeniti Lano del Rey, ki je svoj čut za pisanje otožnih, romantičnih skladb prelila v najboljši album svoje dosedanje kariere, svoj status ene izmed ključnih umetnic zadnjega desetletja pa je z nedavno nadžarnsko ploščo potrdila tudi R&B inovatorka, FKA Twigs.

Nekoliko manj odmevni in relevantni so se letos z novimi izdajami morda zdeli tisti, ki sceno krojijo že dolga leta, kar lahko pripišemo predvsem nekoliko površinski obravnavi njihovih del. V odličen album je s projektom Purple Mountains svojo depresijo izlil skrajno vplivni umetnik David Berman, a si bomo letošnje leto žal zapomnili tudi po njegovi smrti. Naj na tem mestu omenimo še indie eminence The National, ki letos sicer niso izdali svoje najboljše plošče, so se pa morda najtesneje navezali na kulturno klimo specifičnega trenutka. Album I Am Easy To Find namreč vsebuje celo kopico ženskih gostujočih glasov, kar moramo pri bendu z enim izmed najprepoznavnejših moških vokalov sodobnega alter rocka brez dvoma razumeti kot svojevrsten statement, ki se lepo vklopi v splošno prevladovanje ženskih avtoric znotraj indie scene zadnjih let.

Po drugi strani pa se je ob stagniranju nekaterih veteranov letos že izrazito čutila potreba po svežih imenih, tudi takšnih, ki bi presegla trend kantavtorske introspekcije. Med novinci so mnogi opozarjali na Black Midi, golobrade londonske mladince, ki ustvarjajo zelo odrasel, neprilagojen nojzerski rock, vzporednico pa jim lahko predstavljajo še eni britanski novinci, namreč free-jazzerska indie zasedba Black Country, New Road, ki bo sicer tudi gostja prihajajoče edicije festivala Ment. Spet drugim je upanje v kitarsko glasbo povrnila irska peterica Fontaines DC, ki pod vplivom poetike Joyca in Yeatsa svojo razbijaško nrav ovija v melodične indie himne, še en nezgrešljiv nov glas na sceni pa predstavlja Nilüfer Yanya, Angležinja barbadoško-pakistanskih korenin, v primeru katere se mešano poreklo prevaja tudi v žanrsko raztegljiv novovalovski indie, tisto, kar bi moral biti indie prihodnosti.

Za edini smiselni zaključek pa še … S trenutnim stanjem indie glasbe in glasbe, ki na ramenih indie ugotovitev ustvarja nekaj bolj posebnega, smo v tem trenutku lahko zadovoljni tudi na domači sceni. Ta je med drugim stregla z lo-fi popevkarstvom samosvojih Balans, Rush To Relax, 7AM, Morverna in ob koncu leta še skrivnostnih novincev Insan. Hkrati smo dočakali vrnitev hibernirajočih psihedelikov persons from porlock, nase z novimi komadi vse resneje opozarja obetavni mednarodni indie trio In The Attic, trendovske meje med alternativo in futurističnim popom pa sta spretno preizkušali dolgo pričakovani plošči Kukle in YGT.