8. 7. 2024 – 19.00

Freedom Curse: Live Renditions

Audio file
Vir: Freedom Curse

samozaložba, 2024

 

V Los Angelesu delujoča glasbena izvajalca Andrew Parra in Danny Granadeno sta skupno glasbeno ustvarjanje pod imenom Freedom Curse začela leta 2017 kot dvojica. Parra je igral kitaro, Granadeno bas, oba pa sta zvok inštrumentov popestrila z dodatkom elektronsko pridelanih bobnov in zvokov sintetizatorja. Tako je dvojica do danes ustvarila in v samozaložbi izdala repertoar petih glasbenih albumov. Leta 2022 sta se dvojici pridružila še dodatni kitarist Richard Perez in bobnar Jacob Reyes in Freedom Curse so pričeli nastopati po losangeleških prizoriščih. Po dveh letih ustvarjanja v kvartetu so Freedom Curse prvega julija letos v samozaložbi izdali svoj šesti dolgometražni album Live Renditions. Za ploščo so kot bend v studiu zaigrali in posneli celotno diskografijo pesniškega ustvarjanja dua Parre in Granadena v drugačni zvočni podobi.

Ta podoba temelji na temačnejšem vzdušju, ki ni več osnovano na avtomatiziranem tempu bobenmašine, ki sta jo uporabljala Freedom Curse kot duo na prejšnjih izdelkih. Dodatek živih bobnov in njihovega akustičnega zvoka je dobrodošel pri igranju tovrstne postpank glasbe. Še posebno ko se zasedba, kot je Freedom Curse, rada poigrava s hitrejšimi in pankovskimi ritmi, se spontana nenatančnost igranja bolje poklopi z žanrom, zaradi česar je ritem bolj organski.

Poslušalci postpanka iz obdobja obujanja žanra okrog leta 2018 bodo prepoznali tudi znameniti zvok kitar, ki preigravajo določene fraze večinoma molovskih lestvic. Preko efektov odmevajo in ponavljajo temelje te glasbene estetike. Spremljava budnega basa ob igranih bobnih ritmični osnovi doda plesnost, ki bi večinoma zadoščala že v izvornih izdajah glasbe na posameznih albumih. Podobno bi veljalo tudi za vokal Dannyja Granadena in Andrewa Parre. Čeprav je očitno, da oba ne pojeta v vseh skladbah, v večini komadov slišimo podoben vokalni stil, ki lovi note, da bi ostal v harmoniji s preostalo spremljavo. Pri takšni glasbi lahko to razumemo kot umetniški poskus uveljavitve vrste nizkotonskega petja, kot ga je v žanru utemeljil Ian Curtis iz angleške zasedbe Joy Division v poznih sedemdesetih letih ali pa njegov vrstnik Mark E. Smith iz zasedbe The Fall. Smith je bil bolj poznan po tem stilu, ki je uporabljal disharmonijo vokala in glasbene spremljave za ustvarjanje nenavadnih in zmešanih vzdušij v glasbi. Tovrstno neharmonično petje v številnih komadih s ponavljanjem začne odzvanjati v ušesih poslušalca. V devetem komadu, Wave Cannon, slišimo izstopajoč in bolj prilagojen performans vokala, ki zastavi prijetno presenečenje, vendar se ta ne pojavi v nadaljevanju albuma, nakar nam je usojen prvotni baritonski vokal.


Skladbe dvojca Parra in Granadeno so z albumom Live Renditions dobile novo dušo v obliki bendovske sinergije in harmonije, ki se oddaljujeta od prvotnih elektronsko usmerjenih izdaj. Z izkazovanjem nadarjenosti za pisanje glasbe na predhodnih albumih sta skozi leta postala dober uvod v podzemlje sodobne losangeleške postpank scene, ki jo lahko odkrivamo z manjšimi izdajami iz samozaložbe. Med njimi tudi plošča Live Renditions predstavi utrinek te scene v glasbeno dovršeni in s temačnim vzdušjem prepleteni obliki, ki brez dvoma obuja zapuščino postpanka, tako njegove začetke pred štiridesetimi leti kot ustvarjanje v obdobju renesanse žanra v poznem drugem desetletju tega stoletja.

 

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije
Kraj dogajanja

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.