Double Double Whammy, 2017

Brezbrižje srednješolskih dni, vneto gledanje ponovitev starih humorističnih serij in razglabljanje o nesmislih življenja ob pohanju zadnjega kusha v družbi bližnjih prijateljev. To morda skrivno ljubite ali nesmiselno sovražite, vsekakor pa bi s tem lahko opisali poslušanje oziroma izkušnjo nostalgičnih prckov, ki jih strelja skupina Great Grandpa. Peterica iz Seattla se je v svetu glasb prikazala leta 2014, ko je kitarist Patrick Goodwin okoli sebe zbral ekipo za izvedbo projekta v pop-grunge žanrski estetiki. Leto zatem se je skupina usidrala z debitantskim kratkometražcem Can Opener, na katerem se je peterica izkazala s svojimi igrivimi pesmimi. Nov album Plastic Cough pa je predvidljivo, a vseeno solidno nadaljevanje v njihovi nirvanasti formuli.

Da bi bolje razumeli pop-grunge estetiko z albuma, se bomo najprej za trenutek posvetili ideji nirvanaste formule. Great Grandpa prihajajo iz istega kultnega mesta kot bend njihove očitne inspiracije, saj celo sami opevajo svojo krajo oziroma izposojo vplivov za stil mešanice žaganja in spevnosti. To je bilo očitno že na njihovem kratkometražcu. A pravo odločnost s takšno formulo prikažejo prav na albumu Plastic Cough. Opazimo jo že ob močni, nalezljivo spevni in na trenutke otročji otvoritveni skladbi Teen Challange. Takoj opazimo tudi, kakšna zvočnost nas čaka v poteku dolgometražca: gmote žaganja, pop-punkovski hooki, spevne melodije in ravnodušnost v besedilih. To je torej tisto, kar nam prinese kreativno skupinsko delo celotne zasedbe Great Gandpa, še posebej pa izstopa malce ekscentrično obnašanje pevke in piske besedil Alex Menne, ki svoj svet najstniške poetike o nepravičnem svetu predstavlja s prav vsakim sporočilom vsake skladbe.

Great Grandpa sicer svoj nočem-odrasti izraz nadgradijo z vstopi tudi morda netipičnih ali nepričakovanih žanrov. V njihovi pop-grunge estetiki slišimo primesi math-rock riffov, ki se subtilno pojavijo že v otvoritveni Teen Chalange. Ali pa twinkle zvočnosti midwest ema, ki ga slišimo po drugem refrenu skladbe Fade ali v komadu Pardon My Speech. Kontrast takšni žagi pa ponujajo tiste bolj umirjene plati njihove najstniške poetike, na albumu namreč ne manjka niti akustičnih balad, ki na trenutke morda celo zaustavljajo občutek izrazitega hajpa, ustvarjenega s hitrejšimi skladbami.

Sicer pa bi se bilo smiselno vprašati, ali je izbor štiklov za Plastic Cough pravzaprav problematičen, saj nobena izmed skladb ne izstopa kot kakšen piflar na motozboru. Vsaka skladba se sicer zdi premišljeno vključena v izbor, a problem se morda pojavi v samem poteku plošče. Že ob poslušanju preliva otvoritvene žaganice v opazno bolj umirjeno Favourite Show nam postane jasno, da takšen kontrast morda preveč upočasni naše potovanje po nakazanih tirih nostalgije, kar pa se ne pojavi zgolj na začetku. Pravzaprav se hitro zavemo, da bo takšna strategija vpletena v celoto albuma. Še zdaj denimo ne vemo, ali oster preliv iz najbolj nasilne Expert Eraser v najbolj baladno Faithful deluje amatersko ali frišno. Če so se Great Grandpa namenoma odločili lomiti konvencije form dolgometražcev, potem si zaslužijo sarkastičen aplavz za inovativnost. Sicer pa inovativnost ni ravno njihova najmočnejša lastnost.

Ob kombinaciji spevnosti in ostrih zvokov pa ni relevantna zgolj primerjava z njihovimi očitnimi vzorniki iz preteklosti, temveč bi vzporednice lahko vlekli tudi z drugimi novejšimi zasedbami iz grunge-emo-punk miljeja. Torej, kaj bi pravzaprav lahko ločilo Great Grandpa od ostalih alter bendov seattelske in splošnejše ameriške scene? Morda se odgovor skriva v njihovem sporočilu. Sporočilu, ki ga pravzaprav ni. Great Grandpa svoje dojemanje glasbe, očitno pa tudi celotnega sveta, kažejo skozi totalno ravnodušnost. Nekateri glasbeni kritiki so se pritoževali nad nedoraslostjo, ki naj bi jo izražala njihova besedila in prekomerna spevnost. Denimo ob nerazločnih in simplističnih besedilih skladb, kot sta No ali Faithful, s katerima se nam na trenutke zazdi, da nevede poslušamo izseke iz dnevnika štirinajstletne Taylor Swift. Zaključna 28 J's L8r celo opeva slackersko življenje prebivalca mamine kleti, ki šele pozno dojame, da okoli njega divja zombi apokalipsa. Skratka, svašta ...

A na mestu, kjer so drugi kritični do takšne vsebine, si bomo mi upali dejati, da se prava moč in privlak zasedbe Great Grandpa ne skrivata v spevnosti, pravilni žanrski mešanici ali specifični zvočnosti, temveč da je potencial te mularije prav v njihovi opisani neresnosti in otročjem dojemanju življenja. Tu vse morda zveni butasto in enostavno, a Plastic Cough ostaja neverjetno zabavna in čustvena izkušnja za vse tiste, ki radi obujajo spomine na udobje najstništva, ter za tiste, ki to udobje tako ali drugače še vedno živijo. Tudi Great Grandpa bo čez čas za stare fotre!