10. 1. 2025 – 19.00

Honeyglaze: Real Deal

Audio file
Vir: Honeyglaze

Fat Possum Records, 2024

 

V zadnjih letih britansko glasbeno sceno pretresa na ducate mladih, postpank bendov, ki naj bi predstavljali nov val sveže kitarske glasbe. Toda ob tem nas preveva občutek, da naše celine ti valovi zares ne dosežejo. Še več. Če bi sodili po domačih kitarskih bendih, in seveda smo tu pristranski, lahko rečemo, da z valovi z Otoka prihaja do destruktivne interference. Gladina posledično ostaja mirna. Redko nas karkoli postpankovskega zares gane, ker se zdi, da je naša šola tega žanra preprosto zanimivejša. Če smo mi manjši prej načeloma veljali kot sledilci in torej ujetniki trendov, so se zdaj karte obrnile. Na Otoku, se zdi, glasbeniki danes delujejo veliko bolj homogeno ujeti v lovljenje trendov kot pa naši, suverenejši bendi. 

Ali lahko suverenost dokaže tudi bend Honeyglaze, je zaenkrat še nerešeno vprašanje. Londonska zasedba je pot začela obetavno, ko se je za prvi, istoimenski album iz leta 2022 povezala s producentom Danom Careyjem. Squid, black midi, Black Country, New Road, Fontaines D.C. so vsa zveneča imena, ki so Careyju zaupala krmilo njihovih glasbenih poti, zato je bila za Honeyglaze priložnost sodelovanja neizmerna čast. Toda za drugi album je bendova glasba pristala v rokah Claudiusa Mittendorferja, ki je sicer prav tako izkušen producent, a bolj v vodah mainstreama. Med njegovimi projekti namreč najbolj izstopa delo z bendi Panic! At the Disco, Weezer in Fall Out Boy ter solo projekt kitarista zasedbe The Smiths, Johnnyja Marra. Zadnji omenjeni projekt je še posebej vplival na vokalno podobo novega vala britanskega postpanka. 

Vir: Naslovnica
Audio file
6. 7. 2023 – 19.00
Nemiren arzenal zvokov vse prej kot mehkužnih Londončanov

Vsi našteti bendi sicer slovijo po izrazitem emo vzdušju, ki ga vsak od njih projicira na svoj način, toda kako se v ta nabor vmešajo Honeyglaze? Kratek odgovor je: nerodno. Kljub temu, da so člani benda ciljali na zvok, ki bi izšel iz temnih čustev oziroma občutij, jim je to uspelo nekako na pol. Emu so še najbolj blizu kitarski rifi izpod prstov kitaristke in vokalistke Anouske Sokolow, medtem ko sta njen glas in petje nasploh dosti bolj niansirana, tenkočutna in poetična, da bi ju odvrgli v koš emo vokalistov. Interpretacija je za posnemanje nemogoča, izvrstna mešanica odtenkov Joni Mitchell, Agnethe Fältskog in pri nas morda Gaje Kuščer. Vokal je nedvomno ena močnejših točk benda, ki jo opazimo v prvih trenutkih poslušanja. Vokalistka z njim ne skopari, sodeluje s preostalimi inštrumenti, ko ne le zapoje besedilo, temveč s ponavljanjem verzov ustvarja vzorce, ki definirajo nalezljivost komadov. Toda Sokolowzaenkrat glasu še ne zna podkrepiti z globljimi in bolj premišljenimi teksti, ki ne bi bili le kolaž odzvenov break-up komadov, ki smo jih slišali že neštetokrat. 

V tem pogledu se bend še najbolj približa popu in včasih se preprostosti besedila naleze cela skladba, kot se to zgodi v komadu Ghost ali pa v skladbi Pretty Girls, v kateri je opis komada, ki naj bi bil komentar na družbo, privlečen za lase. Zasedba se v besedni umetnosti ne izkaže, nam pa v zameno zato ponudi dosti več izkušenj v ustvarjanju vzdušja, pri čemer pomagata basist Tim Curtis in bobnar Yuri Shibuichi

Vir: Naslovnica
9. 2. 2022 – 19.00
»The absolute pinnacle of British engineering«

Trojica blesti pri krmarjenju med poloma skrajne resnosti in nedolžne igrivosti. Za prvega lahko – pravzaprav ne – moramo kot primer vzeti komad I Feel It All, ki se nedvomno poteguje za najboljšo skladbo albuma. Zasnovana je kot vrelišče čustev, ki jih glasbeniki pretapljajo v zvoke svojih inštrumentov v skrbno usklajenem crescendu, po katerem zapašeta tišina in prazna glava. Na drugem polu pa najdemo več komadov, denimo Cold Caller, TV in Real Deal, ter skladbo Movies, v zaključku katere bi mesto zlahka našla Joni Mitchell. Ti komadi sicer v ospredju puščajo vokal, a hkrati namenijo več pozornosti dinamičnosti, spreminjanju ritma in odkrivanju tekstur preko vseh nepopolnosti, ki jih ponuja hrup pristopa naredi sam. 

Na koncu lahko mlademu bendu zares očitamo zelo malo. Albumu zlahka prisluhnemo v celoti in vzel nam bo še nekaj poslušanj, preden se naveličamo tiste peščice popovsko formulaičnih pesmi, ki jih bomo neizogibno enkrat zavrgli. Toda teh trenutkov ni veliko. Veščine člani izkažejo pri ustvarjanju začetnega vzdušja, ki pa bi mu moralo slediti nekaj z več vsebine, nekaj, kar zahteva pozornejše uho. Zaenkrat Honeyglaze delujejo kot izpopolnjena predskupina, ki nestrpno zahteva, da ji namenimo vso pozornost, da postane the Real Deal.

 

Leto izdaje
Avtorji del
Kraj dogajanja

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.