kxntrst records, 2023

Višave, ki jih dosega poljska jazzovska scena, so v zadnjih slabih desetih letih postale praktično neizogibno dejstvo. Poljski glasbeniki in kolektivi so na mnogih frontah postali eni najbolj cenjenih ne le v evropskem, pač pa tudi v svetovnem merilu. Eden znakov, da se poljski jazz prebuja, je bil poslan že leta 2015, ko je založba Warner s prevzemom kataloga državne založbe Polskie Nagrania Muza obudila kultno serijo Polish Jazz in priložnost ponudila nekaterim že uveljavljenim, pa tudi obetavnim jazzovskim glasbenikom. Med njimi je pri osemindvajsetih letih kot najmlajši glasbenik v več kot 60-letni zgodovini serije leta 2017 s svojo debitantsko ploščo saksofonist Kuba Więcek, protagonist tokratne oddaje Tolpa bumov. 

Naslednja znanilka oziroma morda kar podstat poljske jazzovske pomladi pa je predvsem njena kreativna energija, njena neobremenjenost in širok, odprt pogled na trenutne glasbene horizonte, predvsem pogled njenih številnih akademsko šolanih jazzistov mlajše generacije, med katere spada tudi Więcek. Tako na piedestal ni stopila zgolj kanonična veja poljskega jazza stare in srednje generacije pod vodstvom legendarnega trobentača Tomasza Stańka in mlajših prekaljenih mojstrov, kot so Maciej Obara in Leszek Możdżer ter Marcin Wasilewski. V ospredje so namreč stopili bendi, kot so EABS, Błoto in Immortal Onion, ki v svojo jazzovsko mešanico poleg tradicije in etnološke komponente zlivajo tudi moderne glasbene žanre, predvsem hiphop, elektronsko glasbo in denimo triphop. 

Tako se lahko zopet vrnemo h Kubi Więcku, ki nekako združuje najboljše obeh svetov. Seveda je logičen sklep dejstvo, da velja Kuba za enega najvirtuoznejših jazzistov Poljske, kar je potrdil s tremi ploščami svojega tria za serijo Polish Jazz, v katere je v na videz konvencionalno jazzovsko sliko vpletel precej modernih prijemov in zvokov, toda še bolj eksplicitno to počel v obrobnih projektih. V teh je denimo sproduciral izjemno ploščo za raperja Kozo in pravzaprav prvič prikazal svoje bogato objazzovsko ozadje in to, česar se je navzel in kar je vpijal v vseh letih študija in prakse. To je – naključno ali ne – ubiranje novih smeri z jazzovsko nadobudnostjo, a relativno nejazzovskim zvokom, računalniško in elektronsko produkcijo. Sedem let po njegovem jazzovskem debiju pa je prišel čas za nekaj povsem novega, za alter ego z imenom hoshii – japonsko besedo za hotenje.

Po dolgem uvodu se torej lahko posvetimo plošči sami. Gre za izreden izdelek, ki se za vrhunskega izkaže v prav vsaki prvini in z vsakega zornega kota. Najprej – hoshii s svojim nastopom na videz torej izstopa iz svojega jazzovskega jaza, ki pa v bistvu doživi metamorfozo v pravzaprav inovativno, samosvojo jazzovsko formo. Značaj plošče, na kateri je okrog sebe zbral kvartet glasbenih prijateljev – za sintetizatorji in klavirjem je Grzegorz Tarwid, bas igra Max Mucha, bobne pa Miłosz Berdzik – je povsem moderen, analogije gre iskati v muzikah Flying Lotusa, Thundercata, toda hoshii kartira neko povsem novo območje med popom, hiphopom in jazzom. Kubi preprogo frendi utirajo z izredno tight ritmično inštrumentacijo in zvočnostjo, krmarijo med močno nabasiranimi vesolji hiphopa, IDM-a, triphopa, zaplavajo celo v postdubstep, kanček prostora pa pustijo tudi ljubemu jazzu.

Medtem pa melodične linije, v katerih seveda prednjači Więcek, plavajo daleč onkraj enostavnih značajev prej omenjenih realmov. Izredno domiselne jazzovske solažice se strogo držijo udarnosti in se praktično nikoli ne prelivajo v za jazz značilne labirinte. Zdi se, kot bi nas hoshii želel skozi svojo elektronsko-jazzovsko dvojnost navdušiti za tisto, kar nam je v paru pač manj ljubo. Ker je oboje tako zelo dobro. Izredno lepe saksofonske linije so jedrnate, spevne, o njihovi tehnični brezhibnosti pa verjetno ni treba izgubljati besed. Komadi redko presežejo dolžino štirih minut, a jim vsemu navkljub konec koncev vendarle z lahkoto pripišemo jazzovsko bistvo. Aranžmajske strukture relativno togo hiphopovsko in elektronsko formo širijo z jazzovskimi prijemi menjavanja tem, v katerih hoshii s svojo kirurško natančnostjo operira neverjetno učinkovito in uspe pripraviti ploščo, ki ima obenem značaj lahko poslušljive, nagruvane vratolomilke, pa tudi vrhunske, čeprav zgoščene jazzovske godbe tudi s po tremi vzdušji v eni sami skladbi. 

Ne le, da se hoshii loti marsikaterega žanra na spisku urbanih modernih jazzovskih vnukov, tudi kombinira jih z neverjetno lahkoto. Spaja lahko denimo burialovski postdubstep s klasičnim trobilsko-pihalskim jazzovskim bridgem ali pa novolondonsko poskočno godbo z lo-fijevskim wonky zvokom. Tako lahko izjemni plošči hoshii pripišemo mladostno, moderno vihravost, célo paleto rožnatih, plavajočih odtenkov jazzovskih širjav, hkrati pa v kratki, učinkoviti formi prikaže aranžmajsko, komponistično in tehnično genialnost sodelujočih. Predvsem pa je treba avtorju priznati, da se nikakor ne ustavlja, da je uspel ustvariti nekaj povsem novega in da je s to ploščo dodal še eno dimenzijo že tako široki, močni, vselej razvijajoči se novi poljski jazzovski šoli.