Brainfeeder, 2022

Producent in varovanec založbe Brainfeeder Mitchel Van Dither, bolje poznan pod umetniškim imenom Jameszoo, je v zadnjih letih požel veliko pozitivne kritike. Letos je izdal že svojo tretjo plato, naslovljeno Blind, na kateri konceptualno in zvočno nadaljuje, kar je začel na prvencu Fool. Vmesna, druga plošča Melkweg namreč predstavlja orkestrirane kompozicije z debija, izvedene v partnerstvu z Metropole Orkest, londonskim orkestrom pod vodstvom Julesa Buckleya.

Na Blind so ustvarjalčev paradni konj spet njegovi sintetizatorji in domišljija, s katero gradi svoje kompozicije na presečišču jazza in elektronske glasbe, kar se odlično ujema z etosom založbe Brainfeeder. Prav tako pa je Jameszoo s svojo uveljavljenostjo na idealni poziciji za dejansko izvedbo posnetih kompozicij. Tehnologija, ki jo uporablja, mu – kot morju drugim mladim nadobudnim producentom – omogoča pisanje izjemno zahtevne glasbe. Deli v komadih se pogosto zvrstijo povsem nepričakovano in lahko se popolnoma razlikujejo v svoji zvočnosti, nakar jih ustvarjalec med seboj poveže s hipno rabo tišine ali subtilnim tretjim elementom. Povezave bi lahko potegnili tudi s kompozicijskimi tehnikami minimalizma in koncepti impresionizma, prisotnih pri skladateljih, kot sta Liszt ali Bartók. V več skladbah lahko izpostavimo repetitivne ritmične fraze, ki prehajajo v in iz fokusa. V duhu impresionizma pa so predvsem zvočni gradniki kot deli kompozicij, ki jih je mogoče med seboj razlikovati po atributih ustvarjenega vzdušja. Vendar ti zvočno vključujejo več kot zgolj osnovne glasbene elemente, ki bi jih lahko strnili v melodijo, ritem, harmonijo, agogiko in zven. Odličen primer je komad music for bat caves.

Tehnologija omogoča visoko raven kontrole nad lastnim delom, saj ustvarjalec v fazi snemanja plošče ni omejen niti s svojo niti s tujo fizično sposobnostjo dejanske izvedbe glasbe na živih inštrumentih. Tudi na splošno Mitchel ni ravno vrhunski inštrumentalist, kar je jasno z njegovih živih nastopov. A od ostalih internetnih producentov se loči ravno v njegovem preboju med uspešne in prepoznavne umetnike, kar mu omogoča najem vrhunskih glasbenikov, ki so dejansko zmožni njegove ideje izvesti v živo pred občinstvom. Če poslušate njegov koncert iz leta 2017, ko so poleg njega v klubu The Brass and Crimson nastopali še Niels Broos, Frans Petter Eldh in Richard Spaven, je takoj očiten pomen, ki ga ima za takšno glasbo surova sposobnost igranja.

Vprašanje vredno raziskovanja so potencialne omejitve, ki jih takšen pristop predstavlja za ustvarjalca. Glasba je nedvomno daleč stran od naravne. Če potegnemo navidezne meje med zmožnostmi človeškega telesa, akustičnih inštrumentov in sodobne tehnologije, dobimo tri stopnje čistosti. Tu se osredotočamo predvsem na univerzalno človeško predispozicijo za muzikaličnost, ki si jo v določeni meri delimo tudi z drugimi živalskimi vrstami sesalcev ter ptičev, in ne na glasbeno domišljijo, v kateri igrata kognicija in kulturni vpliv veliko večjo vlogo.

Bolj kot se ustvarjalci v svojem procesu zanašajo na rabo kompleksne tehnologije, težje bo glasba dostopna v povsem prvinskem telesnem smislu. Seveda ta argument pade v kontekstu elektronske plesne glasbe, vendar pa ga lahko v našem primeru ohranimo z razlikovanjem med glasbo, ki je po svoji sestavi primarno zgolj ritmičen pulz, in abstraktno produkcijo. Jameszoojeva glasba je bližje elektronskim eksperimentom znotraj polja evropske komponirane glasbe kot pa afroameriški zapuščini techna in jazza, kljub temu da zveni bližje slednjima.

Kljub vsemu povedanemu je Blind izjemno inovativna plata, ki povzema sodobni zvok na presečišču jazza, hiphopa in eksperimentalne glasbe. S svojim pristopom Jameszoo zagotovo osvetljuje pot naslednjim generacijam, ki bodo na podlagi njegove vizije dotični vznikajoči žanr gradile naprej, obenem pa nastavlja ogledalo vrstnikom s scene. S tega vidika plata ne bi mogla zveneti bolj 2022.