Jana Rush: Painful Enlightenment

Recenzija izdelka
10. 9. 2021 - 19.00

Planet Mu, 2021

Chicaška producentka Jana Rush je leta 2017, po dobri dve desetletji dolgi karierni pavzi, z dolgometražnim prvencem Pariah prestopila prag footwork scene, od katere so jo vedno oddaljevale življenjske okoliščine in stilska samosvojost. In čeprav je bila individualnost že jedro debija, plošča Painful Enlightenment umetničino odročnost žanrske paradigme in identiteto postavi na prvo mesto, s tem pa Rush vpne v zelo bogato mrežo glasbe v primerjavi z njenimi glasbenimi vrstniki. 

Povratek izgubljene hčere
 / 18. 8. 2017

Pomena Gant-Mana, DJ Deeona, DJ Rashada in drugih tako ni možno zmanjšati, a če je Nejc Suban v recenziji prvenca zapisal, da ponudi Rush tih upor v preseganju žanra in generičnih vzorcev, si tokrat drznemo trditi, da je pred nami izdelek, ki razodeva nova polja umetniškega potenciala že poznane forme. Jana v tem ni prva, a ključno je ozavestiti, da gre za domačinko, ustvarjalko, ki je s sceno od samega začetka – njen največji navijač je bil npr. Rashad – producentko, ki razume plesni okvir footworka ter po družbenem in finančnem statusu ni drugačna od preostalih akterjev. A ne zvoči niti orbite planeta kolektiva Teklife niti sfere, v kateri domujeta Jlin in foodman.

Konkretno je Painful Enlightenment izraz depresije in dezorientiranosti, poskus njune osmislitve, še večkrat pa panoramska vožnja po njiju, ki je ni možno usmerjati. Sesekljani sempli significirajo minimalističen gradnik footworka in metodo eksperimentalne glasbe, pa tudi čustveno stanje, čeprav glasba ni hitro tipično emotivna. Žalost, trpljenje in obup za Jane niso družabno izkustvo. V primerjavi s producenti, kot je Speaker Music, ki želi z glasbo aktivirati in revolucionirati afroameriške skupnosti v ZDA, individualnih frustracij ne kanalizira v zunanji srd. Prav tako mesta zanje ne najde v klubu kot Loraine James – poslušanje je zanjo izolirano početje. Navsezadnje pa Rush ne prevzema javne pozicije avantgardne renesanse – album je dnevniški roman in ne manifest, kakršnega piše someščanka Angel Bat Dawid.    

Glasbo vodi improvizacija, zaradi česar da producentka primarno plesno vodilo žanra na stran, kar pa v kontekstu izdaje ni negativno. Kljub javno izraženemu zavedanju, da niti Pariah, kaj šele Painful Enlightenment ni plesalcem prijazen, je zadnji štikl Just A Taste z DJ Paypalom temačna bakla, ki bo dodobra zatresla notranje organe soundsystemov, neodgovorno privlačen pa je tudi komad Disturbed, manična nuja po nekom ali nečem drugem. Vznemirjenje Rush stopnjuje s cikličnim vračanjem v semplih – v Moanin’ podaljšuje in poglablja agonijo, izraženo s kriki saksofona, vrhunec plate pa definitivno predstavlja Suicidal Ideation, ki se poigrava s potovanjem med strašljivim užitkom in prešerno tugo.  

Plošča Painful Enlightenment je odličen izdelek eksperimentalne glasbe, ki pa je z lastno svobodo obzirna. Kljub odprtosti žanra, strukture in zvočnih elementov koherentno predstavlja um ustvarjalke in se venomer le spogleduje s kaosom, ki tiči onkraj.  

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.