Berceuse Heroique, 2020

 

Pred letom in pol smo v recenziji prvenca Epitaph grškega avant-dub zastavonoše Jaya Glassa Dubsa zapisali, da je kot ustvarjalec končno izstopil iz embrionalne razvojne faze in nakazal, česa vsega je zmožen. Otožni molovski melos in mračnjaška atmosfera albuma sta asociirala na grško mitologijo … Na voznika umrlih duš Harona, reko Stiks in boga podzemnega sveta Hada. Šlo je za fin primerek psevdoantične obredne ter globoko meditativne digitalne dub glasbe, ki s sodobnimi producentskimi procesi nadgrajuje estetska izhodišča in potenciale roots duba. Nocoj imamo pred sabo njegov drugi, nič manj ambiciozni dolgometražec s pomenljivim platonskim naslovom Soma oziroma telo.

Kot pravijo pri založbi, je album zasnovan na konceptu palimpsesta. Za laike: gre za besedilo na pergamentu, s katerega je bila izbrisana prvotna in dodana nova vsebina. Ob vsakokratnem brisanju in dodajanju novih besedil na pergamentu ostajajo vidne sledi prejšnjih tekstov, ustvarjajoč svojevrsten dokument kulturnih usedlin različnih dob. Palimpsest torej razumemo kot artefakt, ki v sebi skriva različne plasti kulturne zgodovine. Dubs koncepta telesa in palimpsesta združuje v metaforo za estetska izhodišča svojega drugega albuma Soma, ki predstavlja enkratno palimpsestno glasbeno telo.

V smislu oranja izraznih ledin je Dubs nesporno med bolj produktivnimi, vendar tudi bolj spregledanimi raziskovalci transžanrskih elektronskih izrazov našega časa. V samo petih letih se je podpisal pod več kot 20 kratko- in dolgometražnih izdaj za cenjene poznavalske založbe, kot so Bokeh Versions, Ecstatic in The Tapeworm. Po EP-jih The Safest Dub in lanskem Nyx je album Soma producentova tretja izdaja pri eni bolj drznih, prodornih in širokoglednih londonskih založb zadnjih let, Berceuse Heroique. Ta se lahko pohvali z resnično hudim katalogom eksperimentalne in funkcionalne elektronike producentov, kot so Don’t DJ, Ossia, Black Merlin in številni drugi. Jay Glass Dubs tako umeščamo ob bok robnim, drugače mislečim sodobnim elektronskim ustvarjalcem, ki zavračajo obrazce in se raje posvečajo brušenju avtorskih izrazov.

Četudi zveni nekoliko pretenciozno, album Soma predstavlja metaforo za porozno, gnetljivo in lepljivo glasbeno telo, ki absorbira in nase lepi naplavine elektronske ter eksperimentalne glasbe 20. in 21. stoletja. Če je Dubs doslej spadal predvsem v sfero elektronske avantgarde, pa z albumom Soma, ki premore doslej neslišano pop senzibilnost, odločno stopa proti osrednjemu toku sodobne popularne godbe. To se odraža predvsem v očitnem poudarku na zapeljivih sirenskih napevih gostujočih vokalistk - Jasmine iz bristolskega kolektiva Young Echo ter Spivak, Danai Nielsen in Yorgie Karidi. Po prvih poskusih uporabe lastnega vokala na prvencu je tokrat ta izraziteje izpostavljen. V domiselno obdelanih različicah, denimo z rabo futurističnega vokoderja ali z zniževanjem tona zvoka, je fino umeščen v komade, kot so Apple, Sliced, The Wrong Frame in Your Raps.

Kompleksni in večplastni digitalni dub Jaya Glassa Dubsa, ki neopazno brede med različnimi razpoloženji in občutji, kot palimpsest v sebi skriva sledi preteklosti in slutnjo prihodnosti, primitivizem in futurizem. Po eni strani je v njem močno poudarjen bristolski karakter, ki se manifestira v zamegljenih vokalih ter sedativnih atmosferah, značilnih za trip hop, predvsem Bristolčane Massive Attack in Trickyja. Hkrati lahko prepoznamo podobne estetske tendence kot pri že omenjenem bristolskem kolektivu Young Echo. Kot še en izvorno bristolski element omenimo tudi jungle breakbeate v komadu Now Set Up in splošno prisotnost amen breaka kot osrednjega ritmičnega gradnika. Iz te sofisticirane, sočne in kompozicijsko večslojne zvočne gmote pa, kot rečeno, odzvanja neki zamolkli eros, značilen za sodobni ambientalni pop britanske pevke FKA Twigs. Tipičen primer je epski komad Barked, ki uteleša zvočno silovitost in mogočnost avantgardnega digitalnega duba ter obenem njegovo novoodkrito afiniteto do popa. Kljub izrazito sintetični zvočni sliki pa lahko v njegovi glasbi prepoznamo nekakšno organskost. Bržkone gre to pripisati premišljeni rabi efektov reverb in delay, s katerima svojim kompozicijam dodaja prostorsko razsežnost, ustvarjajoč enkratno zvočno arhitekturo, ki bolj kot na tridimenzionalno figuro atenskega Partenona spominja na opazovanje dejanske stavbe z lastnimi očmi.

Z albumom Soma Jay Glass Dubs odpira novo poglavje v evoluciji svojega digitalnega dub popa, ki po svojstvenosti nič ne zaostaja za glasbo vizionarjev Arce, Sophie, Raüla Refreeja in Nicolasa Jaara. Ne bomo torej presenečeni, če bomo na Radiu Študent že ob prihodnjem albumu o Dubsu lahko govorili v kontekstu sodobnega naprednega popa.