4AD, 2022

Dela norveške glasbenice, pesnice in pisateljice Jenny Hval so že dolgo in dosledno prisotna v našem etru, v katerega zdaj vstopa že osma dolgometražna solo izdaja z naslovom Classic Objects. Ta s preprostostjo in lahkotnostjo izstopa iz avtoričine diskografije, zatorej naredimo majhen korak nazaj h kratki refleksiji njenega bogatega opusa.

Hval že dolgo ustvarja kompleksen ekperimentalen art pop z nekonvencionalnimi pesniškimi formami. V glasbenem izrazu sta bila vedno v ospredju jezik in izrečena beseda. Način, kako Hval razporeja besede, postavlja poudarke in prehaja med petjem in govorjeno besedo, je tisto, zaradi česar nas njena glasba nadvse prevzame. Jennyjina poezija je kompleksna, dinamična in živa, kot spreminjajoče se bitje, ki prehaja med notranjimi in zunanjimi dražljaji in uporablja tako strukturo kot tok misli. Učinkuje naključno, avtomatsko, a premišljeno. Tudi vsebina pripovedi je edinstvena, saj se veliko ukvarja s prehodom med realnim in abstraktnim, družbenokritičnim in metafizičnim, kar smo videli pri menstruirajočem Blood, Bitch, družbenokritičnem Practice of Love ali improvizacijskem sodelovanju Lost Girls in izdelku Mennesekolektivitet. Takšne pripovedne zaokroženosti pa kljub pričakovanjem ne najdemo na plošči Classic Objects.

Album se bolj posveča vsakdanjemu. Začne se razgibano in živo, poezija je polna abstraktnih in konkretnih iskric Jennyjine zavesti. Reference in izpovedi so duhovite in iznajdljivo vpeljane v širše tematike, kot so eksistencialna kriza, odraščanje in odnos do telesa. V uvodnem komadu Year of Love glasbenica zasmehuje lastno hipokrizijo v odnosu do poroke. Kot feministka, ki je zavračala institucionalizirane patriarhalne sisteme, je podpisala dotično pogodbo s heteronormativno idejo ljubezni. Sicer temu pravi odraščanje, nekaj, kar je del procesa, vendar smo tu lahko tudi skeptični glede njenega sporočila, saj odraščati v okviru norme samo pokaže privilegirano pozicijo, v kateri je ta izbira sploh možna.

Drugje, na primer v najbolj intrigantnem komadu na albumu American Coffee, se kaže glasbeničin cinični odnos do eksistencialistične filozofije ter lastne percepcije jaza in telesa. Skladba doseže vrh, ko reče, da gleda film La Passion o Ivani Orleanski, medtem ko jo mučijo bolečine zaradi vnetja mehurja in opazuje svojo žareče rdečo kri na tleh. Začetni komadi poudarjajo nianse odraščanja in Jennyjinega intimnega izkustva, potem pa se naracija nekoliko porazgubi, z njo pa tudi poslušalkina pozornost. Sredina plošče se zdi enobarvna, manjkajo tista dinamična energičnost Jennyjine glasbe in nekako mehke, božajoče, a hkrati prodorne in kontroverzno zbadljive poezije. Planetarne metafore, nebo, nebesa in drugi abstraktni pojmi niso moteči, vendar ni tu prav nič vznemirljivega in stimulativnega za naše naprezajoče možgane.

Na osmi studijski plati je Jenny ubrala plastenje živahnejšega zvočnega platna. Manj je eksperimentov, elektronskih plesnih beatov sploh ni, zvok je usmerjen v gruvanje kitarskih in klavirskih popoidnih melodij s subtilnim okrasjem pustolovskih elementov brazilskih ritmov v uvodnem Year of Love, terenskih posnetkov periferije v nedoločljivem času dneva v komadu Cemetery Splendour ali ambiental, pospremljenih z dronom v Year of Sky. Aranžmaji se vseskozi čutijo lahkotnejši, svetlejši in slajši kot na predhodnih izdajah. Seveda to ni naključje, saj se Hval v Classic Objects odmika od tem, kot so patriarhat, spolnost in dojemanje ženskega telesa v družbi, in se bolj poistoveti z normativnim, preprostim in vsakdanjim.

Plošča Classic Objects prehaja med lupljenjem plasti abstraktnih konceptov na eni in refleksijo intimnih eksistencialnih doživljanj na drugi strani. Je izkustveni izdelek, ki je v eksperimentalni pop diskografiji Jenny Hval preprostejši in neposrednejši ter hkrati sporočilno šibkejši in razpoloženjsko doslednejši. Če so bili predhodniki polni kritične misli in kompleksnih referenc na intimne in politične tematike, se tukaj enake teme lahko prebavijo ob pitju jutranje kave.