Zavod Sploh, 2018

V današnji Tolpi bumov bomo poslušali album enega od domačih praktikov prosto improvizirane muzike, ki med drugim deluje v okviru Zavoda Sploh. Zavod Sploh, katerega delovanje verjetno ni potrebno posebej predstavljati, je pred leti že izdajal solo albume domačih ustvarjalcev improviziranih godb, eden od takih je denimo album Vida Drašlerja z naslovom Kramljanja. Danes pa bam bomo predstavili album The Balloon Catcher drugega od bratov Drašler, torej Jošta. Tudi album The Balloon Catcher je bil leta 2017 izdan s pomočjo Zavoda Sploh.

Jošta Drašlerja, ki sicer igra na veliko štiristrunsko drevo, *pardon*, kontrabas, lahko slišimo izvajati različne vrste muzik v številnih zasedbah, naj jih omenimo le nekaj; Zlatko Kaučič Kombo, Balžalorsky/Drašler 3o, Vito Marenče group, Drašler/Karlovčec/Drašler trio, ... Poleg pridevnikov improvizator, glasbenik, pedagog mu velja prilepiti še oznako kurator, soorganizira namreč glasbeni cikel dogodkov NEFORMA, ki se prav tako odvijajo pod okriljem Zavoda Sploh.

Drašlerjev prvenec The Balloon Catcher se sam izjavlja za album z devetimi, relativno kratkimi, improviziranimi skladbami za kontrabas. Določljivost oziroma rob prosto improviziranih muzik je težje zamejen in upogljiv, podobno kot robovi balonov, Balloon pa tudi poimenuje devet improviziranih kompozicij z Drašlerjeve plate. Izmuzljivost balonov in hkrati močna aluzija nekaterih skladb na pridevnike, prilepljene k balonskim imenom komadov, kot so vodni(balon), raztegnjeni(balon), odbijajoč se(balon), poslušalca privedejo do aha momenta, ko ob poslušanju določenega kosa prebere njegov naslov.

Drašler v uvodu previdneje tipa po svojem inštrumentu, ga niti ne preparira, vsaj ne slišno, pripravi ga namreč do večinoma hipnih in kasneje bolj živčnih zvokov, ki so dovolj razpoznavno, običajno kontrabasovski. Na kompozicijah Red, Yellow in Water Balloon pa tudi prijetno prasketajoči. Ne več nežno prasketajoče, že bolj ognjeno in napadalno začne Drašler v delih skladbe Bouncing Balloon kar napadati svoj inštrument kot tudi kontrastno drseti z leseno stranjo loka po strunah, predvsem v frazah kosa Stretched Baloon. Relativno malo je konkretnega in neposrednega žima-na-struni igranja in tako tudi tu ni toliko običajnega dromljajočega zvena inštrumenta, razen deloma v kosu Flying Balloon, a je zato več spihanega, mejno škripajočega in strunsko-ubirajočega plastenja zvoka. Slišati je predvsem veliko pizzicata oziroma kar brenkanja kot tudi zvokov poskakujočega loka bodisi na žimasti ali leseni strani, nenadnih prehajanj iz prve v drugo tehniko ter skokov gor in dol po vratu kontrabasa.

Zvok plate asociira na nemirno poskakovanje balonov in tem je hitrejši v ritmu. V nekaterih skladbah se pojavljajo tišine oziroma pavze kot pogoj za notranjo členitev te težko razčlenjive muzike; ta ujet zrak, s katerim naj bi bili napolnjeni baloni. Si pa zato, tudi kasneje, z določenimi togimi zamejitvami in naravo albumskih posnetkov vsaka fraza vzame prostor znotraj upogljivih robov barvastega lateksa.

V kompozicijah se tekom celotnega album zazna konsistenco in povezljivost posameznih skladb med seboj, tudi zato, ker album brez težav poslušamo kot en kontinuiran debel kos trideset in nekaj minutne proste improvizacije, kasneje razdeljene na 9 krajših segmentov. Nekatere izmed kompozicij se zlivajo ena v drugo, večina pa jih deluje kot neke vrste spirala, vračajo se namreč na območje začetne skupne točke. Že zgoraj omenjen brenkajoč način igranja ter celovita poslušljivost albuma zagotovo pripomoreta k povezljivosti in občutku, da so Drašlerjevi komadi grajeni iz vselej podobnega izhodišča, morda v relaciji na predmetnost balonov.

Drašlerjev album se vsaj v oziru The Balloon Catcherjeve naslikane naslovnice lahko hitro poveže s tako imenovano tehniko akcijskega slikarstva, ki gledalcu dela raje izrazi kot zgolj ilustrira in kaže. Akcijsko slikarstvo ne poveličuje medija platna, v našem primeru inštrumenta. Velikokrat je platno na tleh, po njem slikar celo stopa, in s tem lahko tudi povzamemo, da je dogajanje pred platnom oziroma akcija slikarja veliko pomembnejša od dejanske podobe, ki nastane na platnu. Ne velja nekaj podobnega tudi za prosto improvizacijo v glasbi, ko je govora o časovnosti prostih godb in zvokovega zdaja? Predvsem ob glasbenem jeziku solo improvizacij se zdi nanašanje na pretekle zdaje toliko bolj pomembno in izvajalčevo odzivanje nanje zgolj s tem skladno. Še posebej, ko so posnetki na plati izvzeti iz konteksta prostora in možne prisotnosti publike. Kako smiselno, če sploh, je loviti Drašlerjeve balone in jih privezovati na trdnejše, ostrejše predmete konkretnejših interpretacij, ko pa Drašler sam v intervjuju za Radio Študent v oddaji 100 decibelov iz preteklega tedna pravi, da je muzika le zrak, tokrat pač ujet v balonu, ki ga je včasih treba spustit, raztegnit ali počit. To raztezanje in pokanje pa nas zanima slišati in videti tudi na koncertu ...

Flying Balloon