Dualtone, 2015

Langhorne Slim je psevdonim folk kitarista in poeta Seana Scolnicka, ki nosi titulo protagonista v nocojšnji Tolpi bumov. Kot solo artist se je že med svojim zgodnjim udejstvovanjem povezoval s številnimi glasbenimi ustvarjalci in zasedbami. Šele pri tretji studijski plošči »Be Set Free« sta mu stalnejše sodelovanje ponudila bobnar in producent Malachi DeLorenzo ter basist Jeff Ratner. Z njima je v gorovju Catskills v zvezni državi New York v živo posnel četrto ploščo »The Way We Move«, ki je stilsko in produkcijsko posledično nekoliko manj dodelana kot njena predhodnica. Na naslednji studijski plošči »The Spirit Moves« se jim je kot stalni član pridružil še kitarist in bendžoist David Moore. Scolnick in člani spremljevalnega tria so si tako skupaj nadeli ime Langhorne Slim & The Law.

Langhorne Slim je že od nekdaj komponiral tradicionalno strukturirane skladbe, pri katerih so bili teksti vselej postavljeni v središče. Te nikoli povsem izrečene ali jasno artikulirane misli so se manifestirale skozi njegovo neobičajno zavijanje, pritajeno tarnanje in druge oblike vokalnih manipulacij, ki so se valjale na podlagi barvite mešanice folka, bluesa in americane. Z izjemno močno intuicijo je v zadnjih desetih letih konsistentno pilil in izpopolnjeval svojo poezijo, s katero se je precej porogljivo dotikal konvencionalnih bluesovskih tematik, kot so preživitvene strategije in preminule ljubezni. Z odmikom od osladnih in domoljubnih topik ter z razmeroma klasičnim, vendar nekoliko bolj surovim in distorzičnim instrumentalnim pristopom je hitro postal priljubljen med spletnimi skupnostmi. 

Z izidom tretje studijske plošče »Be Set Free« leta 2009 se je začela njegova glasba potencirano razlegati tudi med tiste, ki sicer niso najgorečnejši privrženci ameriškega bluesa, a vseeno cenijo vokalno-instrumentalno večplastnost in eksplozivnost, ki slonita na strunski liniji. Scolnick se namreč dobro zaveda, da prebliski modernih melodij in emotivno izraženi tokovi misli dovzetnega posameznika dajejo sodobnemu folku novo podobo, ki je pravzaprav nujna za njegovo ohranitev in kontinuiteto. Tovrstna moderacija, ki se je je sam močno posluževal, je v njegovih kompozicijah izpodrinila instantno mehanskost, ki jo slišimo v morju zasedb, ki poskušajo zveneti kot Nick Drake, Gram Parsons ali The Flying Burrito Brothers, in jo nadomestila z obrazom človeka, ki se z novim orodjem in vokabularjem cinično in melodramatično spopada s tegobami iz preteklosti in vsakdana.

Po treh letih premora od zadnje plošče »The Way We Move« so se Langhorne Slim & The Law odločili posneti ploščo v studiu producenta Andrije Tokica v Nashvillu. Novi plošček v žanrskem smislu sledi americani, bluesu, folku in soulu, mestoma pa presenečajo tudi trobila in Moorovo vročično podrsavanje na strune bendža. Harmonije, ki so jih ustvarili stranski vokali, so uspele pričarati idilično vzdušje, ki ga je Langhorne Slim s svojimi kljubovalnimi kriki po eni strani z občutkom razdiral, po drugi pa ga z mrmranjem in petjem znova vzpostavljal. Album »The Spirit Moves« je tako v izvedbenem kot tudi v vsebinskem smislu nastal v duhu nasprotij, radovednosti in sprememb, kar je prepričljivo izraženo že v uvodnem delu plošče. V tej instrumentalno eksplozivni kompoziciji se je Scolnick otresel bremena in si pustil odprte možnosti za vse nadnaravno, ki ga obdaja.

Album je praktično Scolnickova posredna izpoved o osebnostni rasti in o premagovanju težav z alkoholom in drogo. Glasbeni aranžma pri skladbi »Changes« nas s svojo melodično atmosferičnostjo, ki jo oblikuje preplet vokalnih harmonij, strunskih detajlov, klavirja in umirjenega petja, asociira na posamične kompozicije irske glasbenice Lise Hannigan.

V skladbi »Strangers« Langhorne Slim opeva svoj osvobajajoč padec na mehka tla brez dna. Tako v melodičnem kot tudi v poetičnem smislu izraža užitek, lahkotnost, radoživost, brezskrbnost in zadovoljstvo nad doživetji, ki so ga privedla do mesta, kjer se trenutno nahaja. Med številnimi skladbami s plošče »The Spirit Moves«, kjer je očitno, da glasbeni aranžmaji niso le del spremljave, temveč opolnomočajo Scolnickovo poezijo in vokal, je morda prav »To Bring You My Love« tista, za katero to najbolj obvelja.

Pri razmejevanju, načrtnem prepletanju in kreiranju dramatičnih mostov med vokalom in instrumentalnimi aranžmaji si zasedba ni privoščila spodrsljajev. V vseh kompozicijah s plošče »The Spirit Moves« slišimo sleherni navzoči inštrument dihati zase, prav tako tudi Scolnickov glas ne glede na domnevno instrumentalno kaotičnost vselej ostaja v središču pozornosti. 

Scolnick je pri nastajanju dotične plošče izhajal iz že skoraj samoumevnega stališča, da postane posameznik, s tem ko se odpre svetu, bolj ranljiv, a hkrati tudi bolj pazljiv, nemiren in dojemljiv. Ta pristnost in nemir sta se izvrstno manifestirala praktično sama od sebe, gostujoči glasbeniki pa so poleg spremljevalnega tria The Law opravili odlično nalogo, zaradi katere ploščo le s težavo odstavimo s predvajalnika.