Dark Descent Records, 2021

Skozi zgodovino glasbenih žanrov smo bili večkrat priča gibanjem, osredotočenim na določeno geografsko lego. Eden izmed novejših fenomenov je definitivno islandski black metal, ki je postal zelo popularen pred približno desetimi leti. Sceno smo na Radiu Študent že predstavili v oddaji DJ Grafiti, obenem pa redno recenziramo vidnejša imena tega gibanja, kot so Svartidauði, Misþyrming, Sinmara in Wormlust. Tokrat se bomo osredotočili na Mannveira, ki so letos izdali svoj prvenec z naslovom Vítahringur pri ameriški založbi Dark Descent Records.

Zanimivo je videti, da založba, kot je Dark Descent, upa staviti na notoričnost islandske scene, v trenutku ko je njena popularnost relativno na dnu. Islandski black metal spi kot nekakšen islandski vulkan in v zadnjem obdobju s tega oddaljenega severnega otoka ni prišlo nič presenetljivo dobrega. Misþyrming so z zadnjo ploščo Algleymi razočarali, ker so šli v drugačno smer black metala od pričakovanega po fenomenalnem prvencu. Prav tako je zadnja plošča Svartidauði z naslovom Revelations of the Red Sword presenetila z drugačnimi prijemi. Morda je celotna podzemna metalska scena pričakovala večno ponavljanje kvalitetnega islandskega black metala, ampak so tega ključni akterji usmerili v drugačne vode. Dejstvo je, da je hajp, ki ga je imela scena, zbledel in že dosti časa ni ponudil nečesa, kar bi nas presenetilo.

Mannveira je bend, ki je aktiven od začetka popularnosti te scene, in sicer so svojo pot začeli leta 2010. Prvi EP Von er eitur je izšel leta 2014, poleg njega pa so Mannveira izdali še split z Ellorsith iz Kanade. Takrat so tudi prvič sodelovali z založbo Dark Descent. Bendovo ustvarjanje je bilo pogojeno predvsem z dejstvom, da so posamezniki ustvarjali še z drugimi projekti, kot so 0, Naðra, Örmagna, Wormlust in Andavald. Poleg tega si je trenutna zasedba, ki se je formirala leta 2015, vzela bistveno več časa za ustvarjanje plošče, ki jo bomo poslušali danes. Jedro benda je Illugi Kristinsson, ki je v začetku bendove kariere igral osrednjo vlogo pri pisanju kitarskih riffov. V enem izmed intervjujev je izpostavil, da se je pristop h komponiranju bistveno spremenil, saj so svoje ideje začeli prispevati tudi drugi posamezniki, ki so zdaj vpeti v bend.

Vítahringur je plošča, na kateri slišimo tipične prijeme islandskega black metala. Imamo torej ogromno melanholičnih melodij in atonalno kaotičnih black metal izbruhov. Poleg tega je plošča osnovana na počasnejših atmosferičnih riffih, ki se neskončno prepletajo skozi celoto, in šibkost izdaje je prav ta predvidljivost. Mannveira delujejo kot mlajši brat ikoničnih bendov islandske scene. Očitni so vplivi prej naštetih entitet in problem je prav v tem, da vse zveni kot nekaj, kar smo že slišali, zato poslušalska izkušnja deluje kot nekakšen deja vu. Plošča Vítahringur ne ponudi nobenega presežka. Poslušalcu poteši željo po novi glasbi z otoka, vendar ga ne angažira v bolj poglobljeno poslušanje, ker žal ne vsebuje nobenih izredno zanimivih riffov. Ne moremo govoriti o slabih kompozicijah oziroma slabih riffih, ker to seveda niso, saj dosežejo čar, ki ga ima ta scena. Res je, da je vzdušje albuma na nivoju islandske scene, a moramo se vprašati … kaj je bil ključ do eksplozije teh bendov? Prav inovativnost in edinstvenost, ki sta se žal izpeli. 

Mannveira na prvencu uspešno rekreirajo tipičen zvok, ki ga imajo njihovi rojaki. Vendarle pa ne potrebujemo še ene plošče, ki zveni zelo podobno kot prvenec bendov Misþyrming ali Sinmara. Podzemna black metal scena aktivno napreduje in premika mejnike žanra. V tem primeru je treba razumeti še samo dejstvo, da je islandska scena dvignila nivo black metala na visoko raven. Kot privrženci tega gibanja si obetamo ogromno od novih bendov, ki prihajajo iz te regije, še posebej, če se bend pojavi na Dark Descent Records! A Mannveira si je obula prevelike čevlje, da bi zadovoljila zahtevno poslušalstvo black metal podzemlja.