Knockwurst Records/enja & yellowbird records, 2023

Zasedbe, katere album recenziramo v Tolpi bumov, pa tudi njenih članov erešovskemu poslušalstvu ni treba posebej predstavljati. Glasbeniki so v tej ali oni postavi že dolgoletni znanci naših odrov, na valovih Radia Študent pa smo vestno sledili tudi izdajam, ki so jih Marc Ribot, Shahzad Ismaily in Ches Smith v triu Ceramic Dog nanizali v petnajstletnem obdobju skupnega muziciranja. Rockovska fuzija nepredvidljivih zasukov in zvočnih pritiklin, prežeta z vplivi nove muzike njujorškega downtowna, je za njene člane, v nasprotju z vedno spreminjajočimi se postavami jazzovske sfere, ki ji pripadajo, edini polnopravni bend. Ceramic Dog je igrišče za eksperimentiranje z rockovsko formo, v katero lahko glasbeniki prilivajo dobršno mero surovosti in čudaškosti, ki morda ne najde prostora v drugih zasedbah članov. Hkrati pa je ventil, skozi katerega lahko kanalizirajo izlive gneva, frustracij, razočaranja, pikrih opazk na račun aktualnih razmer in dogodkov ter v uporniškem duhu bodrijo poslušalca.

Album Connection, v primerjavi z mehkeje zvenečo predhodno ploščo Hope, predstavlja povratek k tršim prvinam no wave glasbe, ki je močno zaznamovala Ribotov samosvoj kitarski stil, obenem pa ponudi vrsto zavojev v bolj uglajene vode boogaloo in latino groova ter umirjenega bluesovskega razpredanja. Skladbe za ploščo so bile izbrskane in izbrane iz kopice kompozicij, ki so se skozi leta nabrale v Ribotovi glasbeni skrinjici in ki so bile prvotno večinoma namenjene drugim zasedbam, a se je izkazalo, da so zanje neprikladno čudaške ali kako drugače neprimerne. Nekoliko razpršeno usmerjene se zdijo tudi teme skladb, še posebej, če jih za primerjavo postavimo ob bok ogorčenemu agitpropovskemu udrihanju predprejšnjega albuma YRU Still Here? iz obdobja brezbrižnega lomastenja Trumpove administracije ali pa že omenjenemu, bolj eksistencialno introvertiranemu albumu Hope, ki je bil posnet v času karanten zaradi pandemije. Zdi se, kot da je dandanes, po toliko polomijah iz preteklih let, težko z isto vnemo usmerjati kritiko na karkoli konkretnega.

Connection otvori istoimenska skladba, ki ob repetitivni dvotonski kitarski liniji pripoveduje o begajoči zavesti v svetu omajanih prepričanj in nestanovitnih vezi. Naslednja skladba se nadaljuje z nojzerskimi, stonersko upočasnjenimi rifi, čez katere Ribot sprva stresa jezo, nakopičeno zaradi političnih manipulacij v času krize zaradi pandemije, nato pa svojo poemo stopnjuje v beatniškem asociativnem toku apokaliptičnih prispodob sveta, ukleščenega v primež kapitalizma. V pospešenem ritmu skladbe Soldiers in the Army of Love slišimo ironično zmes verzov iz Deklaracije o neodvisnosti in opazk o vsakdanjem kratenju pravic, ki se sprevrže v klic po odporu zoper to razdirajočo družbeno hinavščino. Tok skladb se nadaljuje v lahkotnem groovu kubanskih ritmov, lenih orgelskih melodijah in kitarskih eskapadah štikelca Ecstacy. Te takoj zatem povozi dolga prostoimprovizacijska pobezljanka, v kateri se čez bobnarjevo zaletavo igranje razlega solistično pregovarjanje kitarskih linij in linij saksofona gostujočega Jamesa Lewisa. Gosto brzeče dogajanje se v naslednji skladbi popolnoma razblini, ko se komad v minimalističnem duhu komaj izvije iz premočrtne repeticije.

Na dobri polovici plošče se po nas izlije še zadnji naval gneva, ki ga ob drobečem bobnarskem udrihanju, žmohtnih kitarskih rifih, s pridodano dobršno mero visokofrekvenčnega strunarskega zavijanja, Marc Ribot izpljuva v nekakšnem dadaistično navdihnjenem renčečem besedičenju, oplemenitenem z barvito nabirko italijanskih žaljivk, ki nas lahko hitro spomni na kakšno od vokalnih repenčenj Mika Pattona. Sledi posmehljivo kritična That's Entertainment, ki s svojim ciničnim tonom besedila in brezskrbno vpadljivo melodično zanko, pomešano s hrupno podlago, nekako oriše plehkost in podpovršinsko pokvarjenost šovbiznisa. V zaključnem delu albuma nam zasedba ponudi še eno daljšo, v progresivni solistični maniri odigrano skladbo, le da je v tej glavna vloga razdeljena med kitaro in orgle, na katerih gostuje Greg Lewis, ritem sekcija pa se giblje v upočasnjenih rockovskih tokovih. Vzdušje se še poslednjič razživi v komadu Crumbia, ko se v ritmu cumbie in v cirkuško-karnevalskem duhu album odvrti do kraja.

Trio Ceramic Dog je iz raznovrstne nabirke neuvrščenih kompozicij zložil heterogen album. Ta velikokrat posreduje žanrske ali izrazne kombinacije, ki so zaznamovale katero od drugih zasedb, v katerih so člani muzicirali v preteklosti. Čeprav je pretirana raznovrstnost žanrskih vplivov zadnja stvar, ki bi jo zasedbi Ceramic Dog lahko očitali, se morebiti vseeno dozdeva, da so glasbeniki na preteklih ploščah med stili vijugali ob boljši kompozicijski dodelanosti posameznih skladb. Kakorkoli že, vezivo hrupno naostrene energije album kljub vsemu drži dovolj tesno skupaj, da se ne razleti in zatava v vse smeri.