ECM Records, 2023

Mette Henriette je norveška saksofonistka, skladateljica in improvizatorka. Njen novi album nosi naslov Drifting in vključuje petnajst kompozicij. Je pa tudi nadaljevanje njene kompozicijske prakse, ki se je prvič udejanjila leta 2015 z dvojnim albumom, naslovljenim kar z imenom in priimkom ustvarjalke. Ta album je prejel veliko medijske pozornosti zaradi dejstva, da je bila Henriette prva ustvarjalka, ki je pri založbi ECM kot svojo debitantsko ploščo izdala dvojni album. Takrat je bila stara zgolj štiriindvajset let. Tudi tokratni album je izšel pri založbi ECM, je pa v primerjavi s predhodnim veliko krajši. 

Da bi lažje razumeli izhodišče glasbenice, se lahko vrnemo še v čas pred njenim prvencem, k albumu Aella, ki ga je izdala skupaj s saksofonistom Patrickom Breinerjem in bobnarjem Maxom Goldmanom pri brooklynski založbi 577 Records. Njen začetni izraz je močno temeljil na zvočnosti in filozofiji proste improvizacije z izrazitim evropskim podtonom. Tukaj mislimo predvsem primat eksperimentalizma in pustolovsko širjenje polja možnosti inštrumentacije, povednosti in forme kot belo protiutež afroameriškemu spiritualizmu, tradicionalni identiteti in emancipatorni vlogi glasbe. To razliko lahko recimo ponazori primerjava albumov Karin's Mode Jana Garbareka in Sun Rajevega Atlantis, ki sta oba izšla leta 1969, vendar pa se kljub nekaterim stilističnim podobnostim v svojem bistvu razlikujeta. 

Na debitantskem albumu se je vizija ustvarjalke že izkristalizirala onkraj identitete proste improvizatorke. Prevzela je večjo vlogo skladateljice v klasičnem pomenu besede, torej kot kuratorke zvoka. Na prvem delu dvojnega albuma je sodelovala s triom, nato pa na drugem delu še z večjim ansamblom. Kompozicije so veliko nežnejše, bolj niansirane in bolj razgibane v primerjavi s prejšnjim materialom. Agresivne, hitre pasaže saksofona nadomestijo dolgi in tihi toni, v primerjavi z zgodnjimi deli Garbareka, denimo, pa se njen izraz iz jazzovske tradicije premakne veliko bližje miljeju sodobne komponirane glasbe. 

To se na albumu Drifting še nadaljuje. Album priča tako o viziji ustvarjalke kot o njeni neustrašnosti oziroma odločnosti, da viziji sledi. Če se spomnimo na tehnično dovršenost in agresivnost albuma Aella, ga lahko precej jasno razumemo kot dokazovanje prekaljenosti. To znotraj jazzovske tradicije ni nič nenavadnega, prej nasprotno, nič koliko anekdot pripoveduje o takšnem ali drugačnem preizkušanju poznavanja zgodovine, tehničnih sposobnosti in dovzetnosti za različne glasbene ideje. To kaže tudi na patriarhalen podton, ki seveda ni prisoten zgolj v jazzu, vendar pa vseeno narekuje določen hierarhičen sistem, zgrajen na moči. To uživajo tisti, ki so, po domače rečeno, naredili domačo nalogo. Kljub temu da se v svoji retoriki ta glasbena scena kaže kot progresivna, lahko z drugih področij družbe sklepamo, da se morajo ustvarjalke znotraj takšnega sistema dokazovati vsaj za odtenek bolj kot ustvarjalci. 

S tem v mislih pa lahko ob poslušanju plošče Drifting hitro pridemo do spoznanja, da se je Henriette vsaj znotraj polja njene kompozicijske prakse uspelo osvoboditi omejitev in pričakovanj določene scene. S svojim unikatnim in originalnim izrazom prikazuje umetniško občutljivost, filter, skozi katerega se kaže njeno videnje trenutnega stanja sveta. V osmih letih so njene ideje dozorele v konsistentnosti in jasnosti. 

Album Drifting je zasanjan, nežen in občutljiv, obenem pa odločen, jasen in neposreden. Je dokaz o tem, da je treba mlade ustvarjalce zaščititi pred dogmatičnostjo glasbenega sveta in jim ponuditi prostor, v katerem lahko raziskujejo svojo vizijo brez potrebe po preizkusih in homogenizaciji zvoka zavoljo sprejemljivosti.