RBC, 2023

Osebnostna rast je neskončen cikel prevpraševanja, dvomov in napak. O trnovi poti napredka in rasti ima na svoji novi plošči z naslovom The Patience marsikaj povedati čikaški raper Mick Jenkins. Na njej se rimar posveča seriji eksistencialnih razmislekov, ki se jih je z leti nabralo precej. Pri tem Jenkins ostaja v polju orisovanja težkih resnic, s katerimi se je soočal že v preteklosti – a če so v njegovih motivih prej prednjačile tegobe temnopolte Amerike in dominacije kapitala, novo ploščo definira Jenkinsova pot do doumevanja samega sebe kot človeka in umetnika.

Glasbenikovo delo smo na naših valovih doslej dokaj zvesto spremljali. A v luči retrospektive, s katero se Jenkins močno poigrava na novi plošči, velja kakšno besedo posvetiti vsaj grobi osvetlitvi njegovega dosedanjega dela. V Alabami rojeni Jenkins je odraščal v Čikagu, kjer ga je zaznamoval nenehni stik s poezijo in jazzovsko tradicijo – sprva v družini, kasneje z udejstvovanjem v poetskih in raperskih krogih, med katere spada tudi kolektiv FreeNation. V zloglasno gnilem Čikagu je mladi Jenkins pognal družbenokritične in duhovne korenine. Že od izvrstnega mikstejpa in prvenca The Waters namreč precej pozornosti namenja pričanju o življenjskih lekcijah in resnicah, s čimer naslavlja spekter problematik, ki zadevajo rasno-razredne spore urbane Amerike. Pri tem naj izpostavimo predlansko ploščo Elephant in The Room, ki bi jo lahko označili za najbolj iskreno in holistično izpoved Jenkinsove psihe in ustvarjanja – vsaj doslej. 

The Patience s produkcijskimi prijemi in izpovednimi tematikami predstavlja premik na Jenkinsovih tirnicah. Spremembo smo lahko pričakovali v luči odmika od založbe Cinematic, pod taktirko katere se je po lastnih besedah počutil omejenega. Nova plošča je ožigosana s produkcijsko svežino, na plati namreč slišimo izredno prefinjeno nabirko bitov. Ti vsebujejo nostalgične pristope boom-bapa in semplanih motivov, ki jih ekipa Jenkinsovih producentov aktualizira in potisne v sedanjost z rabo populariziranih lo-fi tekstur in precizno saturiranih tolkalskih gruvov. Med drugim se v uvodni skladbi Michelin Star z retuširanim bitom, vrednim treh zvezdic, pokloni velikanom De La Soul in njihovemu komadu Stakes Is High – testament pluralizmu produkcijske ideje pa leži tudi v skladbi Pasta, pri čemer komad ne sklepa kompromisov med težkokategornimi rafali violin in zloveščimi citrami.

Tudi v pesmopisemski vlogi na novi plošči Jenkins ne razočara. V uho še posebej zavrta nabirka prvih štirih skladb. Z Michelin Star nakaže željo po pobegu od pasivnosti in lakoto po osebnostnem razvoju. Tematiko osebne opolnomočenosti utemelji v skladbi Show & Tell, v kateri verz pridoda venomer brzostrelski Freddie Gibbs. V komadu Sittin Ducks rapa o kapitalu in rasizmu, o zatiranih temnopoltih skupnostih in z anekdoto o aktivnem oglju poziva k aktivaciji, a njegov opolnomočeni moment zakisli nerodno umeščeni verz Bennyja the Butcherja, ki svoje vrstice posveča kopičenju keša, primerjavam z Donaldom Trumpom in dragim rezervacijam v najboljših restavracijah. Največji hit plošče je nedvomno Smoke Break-Dance z izjemnim JID-jem, ki se v komadu znajde kot riba v vodi. Pri singlu gre za izvrstno in subverzivno pripoved, ki na prvi pogled v maniri Jenkinsovih zgodnjih projektov dokaj nedolžno opeva uživanje v dimu, dveh ali petdesetih. S serijo prispodob pa Jenkins razkriva spiralo samosovraštva, prikazano s paralelama odvisnosti in patriarhalnih centrov moči. O tem priča tudi v glasbeni video singla lepo umeščen citat bell hooks o prvem aktu patriarhalnega nasilja, ki se manifestira v obliki čustvene samopohabe moških s samopoškodovanjem in ritualističnimi napadi na temelje čustvenega samospoštovanja. Antitezno nasprotovanje cinizmu in temačnosti čikaške drill scene na tem mestu ne bi moglo biti jasnejše.

Skladbi sledi serija manj udarnih, a vseeno kvalitetnih štiklov, pri čemer pa v oči skoči že prej omenjeni agresivni komad Pasta, v katerem Jenkins s peklensko razbeljenim flowom in kričečim glasom popljuva pozerje in druge nesrečnike, ki bi se utegnili znajti na njegovi poti do samouresničitve. Guapanese postreže še z zaključno porcijo Jenkinsovih protikapitalističnih teženj: Motherfuckers sound crazy to me, but I guess we letting money talk. Piko na i dostavi konceptualni zaključek albuma v obliki skladbe Mop, v kateri dobro minuto posveti navdihujočemu govoru o učenju iz napak, o kreativni svobodi in potrpežljivosti.

Jenkins na kratkem, a sladkem albumu The Patience ostaja zvest koreninam z raznoraznimi posvetili, namenjenimi vsem, ki so mu na različne načine stali ob strani v času prodora v svet glasbene industrije. Vsestransko izvrstni The Patience zanj predstavlja tisti konkretizirani korak naprej, do katerega se je prikopal z dobršno mero stare dobre samoljubavi. Z vso silo vseskozi jasno in glasno razglaša, da si je tega koraka že dolgo želel – a kot ugotavlja sam, mu nič ne bi uspelo brez potrpežljivosti.

The first act of violence that patriarchy demands of males is not violence toward women. Instead patriarchy demands of all males that they engage in acts of psychic self-mutilation, that they kill off the emotional parts of themselves. If an individual is not successful in emotionally crippling himself, he can count on patriarchal men to enact rituals of power that will assault his self-esteem. – bell hooks