Innovative Leisure, 2021 

V današnji Tolpi bumov se posvečamo staremu znancu Radia Študent in rednemu obiskovalcu Ljubljane, Nicku Waterhousu, ki je v začetku tega meseca izdal svoj 5. studijski album z naslovom Promenade Blue. Glasbenik je sicer na sceni od leta 2010, ko je s singlom Some Place prodrl na vintage, retro in soul sceno. Na začetku je nastopal z glasbeniki, kot so Ty Segall, The Strange Boys in Allah-Las, a je hitro postal znan kot solo izvajalec in leta 2012 izdal svoj prvi studijski album z naslovom Time’s All Gone.

Nick Waterhouse je svoje občinstvo pridobil z nastopi v majhnih zakajenih lokalih, kot se je to počelo pred 50-imi leti. Tako so si bili prvi štirje studijski albumi med seboj precej podobni, saj je več pozornosti namenjal živim nastopom. Zvočno je bila vsaka izdaja logično nadaljevanje prejšnje, a je bila prav tako vsaka zase zmožna zabavati publiko, pa če je bila slišana na gramofonu ali – še učinkoviteje – doživeta na koncertih. Mogoče je pet nova magična številka ali pa je skoraj 10-letno ustvarjanje ustvarjanje v okviru lagodne domačnosti zahtevalo korak onkraj preverjenih in poznanih ritmov. Promenade Blue nas odpelje v neke druge čase, v druge dimenzije, v zakajen neworleanški lokal, kjer tegobe sodobnega časa ne obstajajo, kjer se ljudje pogovarjajo in ne gledajo vsak v svoj ekran. 

Zaradi žanrskega eksperimentiranja je plata morda rahlo konfuzna, a vseeno deluje. Vsak izmed komadov je dobro zgrajena celota znotraj žanrsko raznoliko obarvanega opusa. Ne moremo pa niti mimo odlične produkcije Paula Butlerja, ki s kitarskimi vložki in vokalnimi harmonijami najbolje zazveni v skladbah Place Names in Very Blue. Med najnovejšimi pridobitvami v Nickovem ustvarjanju so jazz elementi; v komadu Proméne Bleu jih na primer slišimo v kombinaciji z bluesovskim klavirjem. Skladba, ki je za glasbenika žanrsko sicer najznačilnejša, a je hkrati tudi najbolj izstopajoča skladba na albumu, je B. Santa Ana, 1986, ki meji že na garažne ritme iz 60-ih let, kakršne so preigravali The Seeds ali The Sonics. Kljub svoji unikatnosti na albumu odlično funkcionira, saj nas kot poslušalce dvigne iz rahlo zasanjanih ritmov, ki jim sledi.

Plata je v glasbenem smislu izkoriščena do zadnje sekunde, prav tako tudi skladbe na njej. Njegova največja odlika je polnost zvoka brez prenasičenosti ali kiča. To najbolje pooseblja komad To tell, ki zapolni vse segmente; to so vrhunski violinski aranžmaji ter glavni in spremljevalni vokali, ki ustvarijo prav posebno atmosfero ne glede na to, kje se nahajamo – tako prostorsko kot mentalno. Promenade Blue je album za roadtrip, tista vinilka za poslušanje ob večeru in pivu ter odlična živa plesna glasba, ki jo bo zanimivo spremljati na koncertih, ravno zaradi odmika od ustvarjalčevih že utečenih, preverjenih performativnih form.

V poplavi bendov in ustvarjalcev, ki si želijo oponašati določeno obdobje tako v glasbenem kot v vizualnem smislu, Promenade Blue izstopa, saj ne želi biti kopija nečesa, kar že obstaja. To je zanj le inspiracija, iz katere ustvari svoj svet, v njem pa tudi dejansko živi in ga ponuja publiki z odprto dlanjo. Gre namreč za relativno mladega izvajalca, ki v starih časih ni nikoli zares živel, niti ni doživel velikega vzpona garažnega rock’n’rolla v 90-ih letih, temveč je na podlagi lastnega doživljanja vso to glasbo osmislil, ji dal neko drugo paleto barv, ki je onkraj ustaljenih, in jo napolnil s svežino 21. stoletja. To je redkost, ki ravno zaradi svoje raritete tako dobro zažari in izstopa iz sivega povprečja.

Kljub svoji povezanosti z nekim drugim časom v najrazličnejših formah je Promenade Blue album, ki je hkrati tudi popolnoma prisoten tukaj in zdaj, v letu 2021. Nick Waterhouse je eden od redkih osamljenih jezdecev, ki ta davni čas ne le opevajo, ampak ga tudi ustvarijo z mešanico sodobnosti na avtorski način, ki vključuje preprosta, a močna besedila in ritme, na katere se … pleše, seveda! In to v paru. To bo Promenade Blue, tukaj in zdaj, v zakajenih mislih Nicka Waterhousa.