samozaložba, 2022

V Tolpi bumov je zopet čas za kvalitetno slovensko glasbo, ploščo 3D mladega producenta niksona. Kljub rosni mladosti in dejstvu, da je komaj ufuru maturo, je njegov glasbeni izraz že nekaj let izjemno zrel in izvrsten. Niko se je na sicer majhni in med seboj povezani slovenski bitovski sceni izkazal že pred dvema letoma. Takrat je ob podpori slovenskih beatniških starost po zmagi na plesno-glasbenem tekmovanju 7 to beat pri založbi rx:tx izdal svoj debitantski EP lfo:ufo, nato pa še v neposredni navezi z Borko leto kasneje postal polovica dvojca nibo. Kritiška, poslušalska in preostala zainteresirana javnost je z zadovoljstvom strigla z ušesi in prikimavala niksonovemu izjemnemu občutku za zvočno razkošne, razgibane, nalomljene, a vseeno izjemno tight bite, iz katerih je odsevala nekakšna sproščenost v ustvarjanju, zvočna neobremenjenost, a hkratna redko slišana virtuoznost.

V preteklem letu je nikson v javnosti svoj izraz omejil na en krajši EP z dvema komadoma in na prisostvovanje na raznih kompilacijskih izdajah, kamor je prispeval svoje raznovrstne bitovske kreacije. Tako se je pojavil na rx:tx srečanjih, pa na obletniških platkah primorskega kolektiva Trite in Jizahove založbe Beton Records. Še naprej pa za najboljši vir stika z niksonovo muziko velja njegov profil na SoundCloudu, kamor pridno nalaga bite, odpadke, zvočne šale in muziko, ki ga zanima in pogreje. Tako je Niko, kot je nenazadnje omenil na praznovanju 52. rojstnega dne Radia Študent, stopil onkraj bitovskih odvodov in zakorakal v čarobni svet jungla, ki je krasil tudi prej omenjeni EP in dva komada za založbo Trite. Poleg tega pa se je relativno pogosto preizkusil v robnejših bitovskih praksah, v hrupnih medprostorih med hiphopom in eksperimentalno glasbo, in slednje je pravzaprav največja odlika tega albuma. Na začetku septembra je nikson nekoliko presenetljivo na svoj profil na Bandcampu naložil celo novo ploščo oziroma beat tape z naslovom 3D.

Žanrsko se v sicer precej hiphopovsko zaznamovani glasbi skriva precej drugačnih vplivov, nad katerimi se nikson v zadnjem času navdušuje, veliko manj oziroma skoraj nič pa ni prostora za klasično hiphop štimo, ki se je je Niko loteval v preteklosti. Dub, celo drobci dub technoidnih zvokov ter dobršen del ambientalnosti in precej tekstualizirane, hrupne, pogosto mračne eksperimentalne preproge. Skozi celotno ploščo muziko bogatijo in kreirajo zaodrni hrup, zamazana aritmija in raznorazni vokalni vzorci. Tudi pri naštetem, kot praktično pri vsem doslej, Niko dosega zavidljiv nivo izvedbe.

Ob tem se poraja občutek, da se v muziki prepleta več dimenzij plesišč, s katerimi je avtor v večletnem prvoosebnem stiku. Hiphop, zrno jungla, dub in zajeten kos eksperimentale ter jammanja. Sintetizatorske linije pogosto improvizirajo, rišejo po prostoru, medtem ko ritmično telo glasbe poskakuje v svoji trdni, močno zagruvani, a vendar razgibani podstati. Zdi se, kot da Nikovi biti dihajo, se gibajo, plešejo.

Tako ne poslušamo izrazitega presežka ali hudo izvrstne plošče, objektivno bi ji lahko pripisali pomanjkanje narative, rdečih niti in podobnih priveskov, ki ploščo res naredijo ploščo. A to je nikson, je pravzaprav beat tape in odtis avtorjevega karakterja, duha, pa tudi zeitgeista. Prisluhnete lahko kvalitetnemu dokumentu časa, momentu, ko nikson na svoji umetniški poti prehaja iz zgolj bitmejkerstva v nekoliko širši umetniški diapazon, v fazo zrelosti, večjega nadzora nad umetnino in smermi, v katere se bo razraščal, razvijal. Plošča je ustvarjena z veliko dozo avtodidaktike, igrivosti in mladostniške sproščenosti, vsebuje pa tudi veliko izjemnega občutka za zvok, njegovo širino in udarnost.