ŠOP Records, 2022

Protagonist za projektom nosferatu3285 je šempetrski glasbenik Domen Slovinić, ki je poslušalstvu RŠ-a morda poznan kot vodja zasedbe Akami. Petčlanska zasedba je leta 2017 ustvarila ploščo Sunburnt, zbirko vročičnih in distorziranih halucinacij alternativnega rocka, ki je izšla pri ZARŠ-u, zadnji dve leti pa je Slovinić s prijatelji ustvarjal intimnejšo pripoved v okviru dvanajstih skladb, izdanih kot album The Twelve. Ta zanj predstavlja korak naprej in predvsem navznoter: Sunburnt izpred petih let je že izražal čustveno investiranost in aranžmajsko drznost, a je bil v smislu tako tekstopisja kot miksa bolj zglajen, brez ostrih robov – ni nas zbodel direkt v život, kakor to stori presunljivi album The Twelve.

Gromka distorzija in eksperimentalni kitarski vložki z albuma Sunburnt so se tokrat umaknili akustični kitari, klavirju, večglasnemu petju in odmerjenemu izrazju noisa. Glede na upočasnjen tempo ga lahko dojemamo kot slowcore izdajo, mogoče celo kot prvo domačo izdajo v tem žanru. V ravnotežju med čustveno intenzivnostjo in katatoničnim tempom ima plošča The Twelve veliko skupnega s projektoma connecticutskega glasbenika Dana Barretta, namreč z Giles Corey in Have a Nice Life – zlasti s kultnim prvencem Deathconsciousness. A na mestu v besedilih, kjer Barrett kriči v temno brezno ničevosti, nosferatu3285 s poetično močnim aparatom odbira nianse osebnih in medosebnih tematik, zaradi česar ostaja v soju luči na koncu tunela. V tem je njegov pristop podobnejši Philu Elverumu, vodji projektov The Microphones in Mount Eerie, ter skupini Jordaan Mason & the Horse Museum.

Besedilo pesmi Cliffs – ki ga je napisala Kaja Blazinšek, trenutno sicer vokalistka benda Lamaglue – se sklicuje na mladinski roman Varuh v rži in njegovega protagonista Holdena Caulfielda. V romanu 17-letni Caulfield med odraščanjem naleti na uprizarjanje družbenih vlog in njihovo nepristnost, zaradi česar se čuti prevaranega – sentiment, ki ga pravzaprav lahko zasledimo povsod na plošči The Twelve. Lažnosti dvoličnih, neiskrenih odnosov se besedila na albumu vseskozi zoperstavljajo, tako da svarijo pred njihovimi posledicami ali jih privedejo do skrajnosti.

Album je zato otožen, a nikoli depresiven, če to razliko razumemo kot razliko med tem, ali se nekdo samoopredeli za pesimista ali realista. Kot rdeča nit tematike skladb na albumu se kaže ljubezen do drugega v tistem nedefiniranem prostoru med prijateljskim, romantičnim in seksualnim. V nekaterih primerih gre za mimobežno srečanje, ki mu ni bilo usojeno, kot na Silence Between Us, ki je delo Muzikačake, ali na Everybody's Waiting, spet v drugih trk meja dveh osebnosti, kot npr. na Dangerous Liaisons, ali njuno nežno ujemanje, denimo, na Dream Sister.

Zlasti v slednji skladbi je slowcorovska struktura speta s prvinami folkrockovske spevnosti. Osnovna melodija skladbe je v G-duru, isti motiv, zaigran na metalofonu, pa se nahaja za čisto kvinto višje. S tem v harmoničnem smislu učinkuje nekoliko nenavadno, kar prispeva k vtisu bližine in domačnosti albuma. K temu prispeva okoli 15-članska zasedba Domnovih tovarišev in tovarišic, zbranih okoli Martina Ukmarja – Tovariša Strmoglavljenega, ki se mu avtor v pripisu k izdaji zahvaljuje za »bratstvo i jedinstvo« te večglave mase ljudi. V njej so še ena Psihedelavka Nastja Janžekovič, nekdanja Akamijevka Brigita Gračner, Sara Korošec oziroma Muzikačaka, Kaja Blazinšek, Asha Past, Avalon Lestrange in Martin Jogan ter Gregor Rus. Mastering je delo Gašperja Letonje, zadnjo skladbo Dreamers odpoje zbor osmih glasov, dodatno teksturo pa prispeva tudi šampion slovenskega hrupa, SsmKOSK.

Album je v skladu z vsemi naštetimi imeni plod skupnega dela na vseh nivojih, a je njegov skupinski duh usmerjen v kolektivno delo na način, da nihče ne izstopa individualno. Nasploh duh skupnosti preči tako »imanentno« dimenzijo same glasbe – v smislu izmenjujočih se vodilnih vokalov in nabora glasbil – kot tudi »transcendentno« zgodbo prepleta množice prijateljev, ki so sodelovali pri uresničitvi in nadgraditvi vizije Domna Slovinića. Prav zaradi tega se je album recenzenta dotaknil tudi na osebni ravni in mu dal dodaten razlog za vero v glasbo kot moment vzpostavitve skupnosti. Še posebej, ker tudi sama muzika ravno zaradi pluralnih pogledov na stvaritev, če so ti usmerjeni v končno umetnino in ne v tekmovanje za pozornost, zaradi tega navadno postane prijetnejša.

Ljubljanska založba svinjskih biserov ŠOP Records se ponaša s tem, da »izda vse, razen prjatlov«. V letošnjem letu nam poleg nostalgičnega ekspozeja Lila Giljotine, trzajoče melanholije tachyona in morvernovega epa King Toro torej ponuja še en soliden album. Trend kaže na to, da se je v prostoru med »izdajo vsega« in »izdajo prjatlov« vzpostavil zbir izvrstnih albumov domače podtalne glasbene produkcije, zaradi česar je apriorno podcenjevanje ŠOP Records postalo izrazito zastarelo. In tudi album, katerega avtor nosi varljivo skromni username nosferatu3285, zato prej viša naša pričakovanja od domače alternativne rock scene – čeprav jih obenem tudi presega. Podvigi skupine Akami so nas nanja pripravili, nosferatu3285 pa nam sporoča, da smemo upravičeno pričakovati še več.

Avtorica naslovnice: Asha Past