Signal Dreams, 2014

Tokrat Tolpa bumov s še eno sintovsko ploščo še enega mnogih mlajših ustvarjalcev nečesa, čemur bi morda že lahko rekli digitalni underground. Za kontekst: mp3 prenos postane glavni distribucijski kanal na robove potisnjenih ustvarjalnih scen; že minimalno naklado fizičnega nosilca je izjemno težko prodati; po drugi strani je dostopnost opreme ter motivacija k ustvarjanju vseh sort nenavadnih muzik izredno visoka;  internetni kvazienciklopedični moment pa močno prispeva k sobivanju in prepletenosti pluralizacije na eni ter očitnih trendov na drugi strani.

Noxroy oziroma Andrew Fitzpatrick je še en v preteklih letih potiho prisoten glasbenik, ki se kot mnogi utaplja predvsem v robustnih in sila nišnih, glasbeno precej nasilnih formah. Njegovo maličenje kitarskih dratanj, ostro računalniško seciranje ter komponiranje s procesom skozi modularne elemente je nekaj zelo prisotnega na današnji poti med kasetnim undergroundom ter internetnim makrouniverzumom distribucije naših malih, na prvi pogled niti lokalno učinkovitih naprezanj.

Znotraj tega mnoštva estetik je potreben opomnik, da brskanje skozi recimo Bandcamp poljane manj vidnih muzik vedno vzpostavlja težavo orientacije okoli specifičnih zvokov, ki marsikdaj izraščajo iz malih skupnosti, ki jih nimamo priložnosti spoznati na kakršenkoli terenu podoben način in so zato pogosto ne le neobičajne, ampak tudi tuje že povsem v smislu zgodovine in časovnice stika. 

Ta zanimiv in za vsakega padalca težaven pojav pa še dodatno dezorientira moment trendov, ki kot bucike prebadajo skuštrana platna podloženih muzikalnih gibanj. Glasbe, za katere se zdi, da danes žanjejo največ vzročne moči znotraj te centrifuge, na pogosto sporen, od zgodovinskega spomina in jasnih političnih dimenzij ločen način, v svoje sisteme vklapljajo prave množice tistega, čemur je danes popularno reči retro moment. Ta moment distribuirajo skozi lastne pralnice, ki so v končni instanci odvisne predvsem od uspešnosti glasbenih - predvsem kompozicijskih metod skoraj po pravilu ločenih od kompetentnih znalskih ali pionirskih skupnosti, ki obstajajo nekje v fazno zamaknjenem ozadju.

Ločenost in tudi ideološka razveza od preteklih virov institucionalnih ter akademskih izhodišč je pogosto slepa zorna točka, a po drugi strani marsikdaj poraja tudi zanimive sinteze, ki nikakor niso nujno nove, so pa predvsem aktualne takrat, ko jih soočamo s trendi na eni ter bolj hermetičnimi lokalnimi pojavi na drugi strani.  

Noxroyeva po vrsti druga avtorska plošča Anverloss tem gibanjem sledi v – v narekovajih, seveda - „razsvetljenem“ zagonu. Svoj „harsh“ oster glasbeni motiv podlaga z močno sintovsko kvazimelodično dromljo, za kompozicijski element pa se napoteva k nekaterim trendom zadnjih let, ki takrat, ko je veter naklonjen, skozi skrito prizmo posredujejo predvsem glasbeno tehtne stare kompozicijske elemente, ki so svojo moč nosili skozi ves čas razvoja stran od standardov prvenstveno evropske stare klasične kompozicije. Čeravno docela posredno in neprosojno se ob Noxroyevi glasbi podobno kot ob glasbi nosilcev založb, kakršna je danes najvidnejša PAN – ob taki glasbi se torej danes udejstvujejo res raznoliki vplivi; od melodičnih razširjanj s prehoda prejšnjih dveh stoletij; glasbenih odmevov hrupa industrijskega sveta; metod, ki jih je v glasbo prinesla reprodukcija s trakom in ostalimi starimi vrstami fizičnega zapisa; pa do odmevov japonskega ter širšega noise žanra ... Noxroya najlažje umeščamo med polja kompozicije procesa na eni ter kolaža na drugi strani; in še med svet zelo prisotne modularne sinteze ter hipnagogične prosojnosti ... In znotraj teh parametrov mu zlahka pripišemo obrtniško spretnost ter umetniško/estetsko; kompozicijsko osmišljenost. Tukaj sam v Noxroyevi glasbi vidim še eno smiselno mesto, ki ponuja plodna izhodišča za refleksijo znotraj dezorientirajočih aktualnih trendov lociranih med dvema skrajnostma na RŠ-u tudi obravnavanih Oneohtrix Point Neverja na eni ter Reneja Hella na drugi strani. Torej trganih muzik nenavadnih refleksov.

Noxroy je avtor iz Madisona v Wisconsinu. To relativno manjše ameriško univerzitetno mesto je kot mnoga druga za naš kontekst pomembno s svojo malo, a živo eksperimentalno sceno. Ta je porodila tudi pojav nove in zaenkrat sila zanimive založbice Signal Dreams. Andrew Fitzpatrick aka Noxroy je tudi član All Tiny Creatures ter Volcano Choir. V slednjem sodeluje celo z Justinom Vernonom – torej Bon Iver. Obe zasedbi sta sicer nagnjeni k običajnejši bendovski formi. Signal Dreams pa je poleg Noxroya v sklopu dveh inavguralnih izdaj predstavila delo še enega zanimivega umetnika, glasbenika – Troya Schaeferja, violinista in raziskovalca medijev reprodukcije zvoka ... Signal Dreams - plodno izhodišče, torej.