V Tolpi bumov preučujemo dve raperski platki, ki sta izšli v zadnjih mesecih, Open Mika Eagla in njegov kratki album Another Triumph of Ghetto Engineering, ki je izšel pri Mikovi založbi avgusta letos, nato pa še houstonskega pljuvača Slima Guerillo z mikstejpom SG Thrilla Mane Radio, ki je oktobra letos izšel pri založbi Passion Playas.

Open Mike Eagle: another triumph of ghetto engineering (Auto Reverse Records, 2023)

Prva polovica pripada emsiju, ki ne potrebuje pretirano širokega opisovanja, gre namreč za ponavljajoče se ime v naših oddajah, recenzijah in glasbenih opremah – to je rimoklepač Open Mike Eagle, ki je poleti pri lastni založbi Auto Reverse Records izdal kratkometražec Another Triumph of Ghetto Engineering.

O Miku, njegovi karieri, dosežkih in življenju tako ne bomo dolgovezili, preveč bi se ponavljali, zato bomo raje kar takoj skočili k aktualni plošči, ki je neke vrste mali kolaž izrezkov njegovih zadnjih izdaj in misli, ki se mu v zadnjih letih pletejo po glavi. Another Triumph of Ghetto Engineering je skupek zamisli in utrinkov, kratkih idej in zapisov, ki jih je Mike v zadnjem letu po izidu lanskega dolgometražca Component System with the Auto Reverse najbrž nakracal v svoj dnevnik. Na jedrnatem, zgoščenem EP-ju Mike ponudi nekaj minimalnih tematik o gentrifikaciji, ki je bila fokus plošče Brick Body Kids Still Daydream iz leta 2017.

Poleg tega natrosi obilico popkulturnih referenc nerdovskih vsebin, kot so televizijske oddaje, celo risanke, stripi ali pro wrestling. Ne skopari tudi s primerjavami iz sveta športa, predvsem iz NBA-ja, po drugi strani pa kontrastno z osebnimi prebliski reflektira svoj položaj starega raperskega mačka in očeta, kot je to počel na albumu Anime, Trauma and Divorce. Z zadnje plate pa na aktualni plošček privleče hvalisanje in izkazovanje rispekta njemu podobnih podtalnih raperskih gobezdačev, s katerimi si deli podobno, pogosto skupno trnovo pot v glasbeni industriji. Ta tematika pride do izraza predvsem v komadih We Should Have Made Otherground a Thing in Dave Said These Are the Liner Notes, ki je pravzaprav samo triminutni shout out podtalnim emsijem in producerjem zadnjih dveh desetletij. 

Svoje sporočilo ob spremljavi številnih gostujočih pljuvačev iz svojega prijateljskega kroga Mike podaja v napol pétem stilu, v večini komadov pa ga podpirajo podlage izpod spretnih prstov žanrsko eklektičnega dua Child Actor. Dvojec je Mika založil z malce bolj leftfieldovskimi beati, kot smo jih bili vajeni na njegovih prejšnjih izdajah, toda Miku to ne povzroča težav, kajti tudi v njih zna najti kotičke za svoje domiselne rime. Child Actor, gonilo katerega je Max Heath, tako še z eno producentsko zaslugo postaja vedno bolj aktualno producentsko ime tudi znotraj hiphopa, v zadnjih letih pa se je dvojec med drugim podpisal pod komade billyja woodsa, Moor Mother in Elucida. 

Another Triumph of Ghetto Engineering že zaradi svoje kratke forme nima ambicij, da bi presegel Mikovo preostalo diskografijo. V prvi vrsti dobimo občutek, da gre bolj kot ne zgolj za Mikovo eksperimentacijo, za košček svobode, ki si ga je vzel, da je na plano navrgel nekaj zamisli, ki so mu ležale v glavi, da je pisalo spet nafilal s črnilom in da je potreniral svoj gobec, da ta slučajno ne bi zakrnel. Kratka eksperimentacija in trening sta vsekakor bila uspešna.

Slim Guerilla: Sg Thrilla Mane Radio (Passion Playas, 2023)

Če lahko za Open Mika Eagla rečemo, da je dober znanec naših radijskih valov, pa to ne velja za drugega protagonista nocojšnje Tolpe bumov – za podtalnega teksaškega raperja Slima Guerillo, ki je okoli halloweena izdal kratko plato, SG Thrilla Mane Radio. 

O Slimu ni znanega prav veliko, neznanka je celo njegovo pravo ime, vemo pa, da prihaja iz Houstona, torej mesta z močnim zgodovinskim hiphop pedigrejem. Toda bolj kot njegov rodni kraj sta na Slima vplivala memfiška in miamijska scena. Prva s svojo bogato in unikatno rapersko zgodovino, ki se vleče iz devetdesetih let, druga pa s svojim dogajanjem, soundom in imidžem, ki ga je razvila v začetku dvatisočdesetih, torej malo preden je na sceno prikorakal tudi Slim Guerilla in se iz prve pridružil floridskemu internetnemu rap kolektivu Raider Klan. Svojo prvo stopinjo na sceni je pustil leta 2013, ko je v sodelovanju s pionirskim phonk producentom DJ Smokeyjem, ki smo ga pred leti na radiu gostili v intervjuju, izdal svoj prvi mikstejp Guerilla Warfare. Že po naslovih s prve izdaje, ki vsebujejo kopico referenc na ikone memfiškega rapa, kot so Tommy Wright III, Three 6 Mafia, Primo in drugi, je očiten memfiški vpliv, ki ga zaznamuje še do danes, med drugim tudi na aktualnem ploščku SG Thrilla Mane Radio.

Glede na to, da je mikstejp izšel ob dnevu čarovnic, se zato ponaša tudi s primerno srhljivo estetiko. Naslovnica izgleda, kot da bi jo ukradli z DVD-ja neke cenene in absurdne grozljivke, Slim pa je v komadih poln referenc na stare filmske horror klasike, kot so Petek trinajsti, Noč čarovnic in Mora v ulici Brestov. Toda element horrorja, ki je memfiška stalnica, na prvo uho niti ni zares slišen. Nad omembami zločinskih in morilskih dejanj, pokolov Jasona Voorheesa in Michaela Myersa, namreč prevladujejo priljudne in sproščene, lahko bi jim rekli celo tudi kanček romantične podlage. Beati so večinoma neke vrste lowriderski bengerji, ki maskirajo Slimovo lirično ekspresivnost o napihnjenih in karikiranih izpovedih grozot in nasilja, včasih tudi ljubezenskih srečanj, pogosto podanih v rahlo pevski maniri. Za podlage je poskrbel podtalnež Genshin, ki je s svojimi kreacijami že zalagal izvajalce, kot so Suicideboys, Ramirez in Freddie Dredd, torej številne podtalne izvajalce, ki nosijo pečat temačnejših derivatov trap glasbe. 

Kratkometražec SG Thrilla Mane Radio je tematska priložnostna izdaja ob dnevu čarovnic, na kateri je Slim dal duška svoji afiniteti do grozljivk in srhljive estetike, vse to pa je, da bi se izognil pretirani edgy okičanosti, okrasil z ljubeznijo do groovy in chill starošolskih lowriderskih hitičev zahodne obale. Na plati bi težko izpostavili posamezne komade, album deluje najbolje, če ga poslušamo v celem kosu, kar niti ni težko, kajti njegova dolžina ne presega niti petnajstih minut. Navkljub kratkotrajnosti Slim vendarle pokaže kopico različnih flowov, svojo vokalno variabilnost in rimoklepaško sposobnost. Čeprav že dobro desetletje ostaja zacementiran v podtalni obskuriteti, zelo verjetno deloma tudi po lastni izbiri, še vedno obstaja možnost, da se bo Slim kdaj prebil tudi na površje. Najverjetnejši način za to so sodelovanja s kolegi z založbe DoomShop, član katere je postal po razpadu skupine Raider Klan, ali pa občasno sodelovanje z raperji zunaj njegove specifične scene, kot je denimo njegov nedavni komad s Freddiejem Gibbsom, ki je izšel kmalu po aktualni plati. Toda tudi če se Slim Guerilla nikoli ne izkoplje iz undergrounda, si je v svojih desetih letih delovanja pridobil zveste poslušalce, v podtalju pa renome in rispekt, ki mu kot enemu od pionirjev phonka in darkerskega trapa upravičeno pripadata.