Dobialabel, 2016

Ob pregledu nove plošče Schengen Orkestra brez meja nas v oči najprej zbode fotografija grškega fotografa, na kateri je begunsko taborišče na meji med Makedonijo in Srbijo. Poleg samega naslova plošče nas zgovorna slikovna podoba takoj opozori na sporočilnost že drugega zvočnega zapisa orkestra, ki naslavlja neizbežne posledice nehumanega zapiranja meja in  posredno kliče po družbeni angažiranosti. Težko bi našli bolj primeren glasbeni kolektiv, ki bi lahko naslavljal to tematiko, kot je sam Orkester brez meja. Orkester, ki ustvarja od leta 2011, ko je prvič združil italijanski Dob orkestra Staranzano kontrabasista Giovannija Maierja in slovenski projekt Kombo Zlatka Kaučiča, je namreč nastal ravno v luči podiranja umetniških preprek, pretežno med italijanskimi in slovenskimi glasbeniki. Eden večjih prelomov številne mednarodne zasedbe se je zgodil leta 2014 s prvim dvojnim simultanim dirigiranjem obeh za svoje delo že večkrat nagrajenih vodij. Ob tem je nastala tudi prva plošča Orkestra brez meja z istoimenskim naslovom. Rezultatu dvojnega dirigiranja pa lahko prisluhnemo tudi na novi plošči Schengen.

Gre torej že za drugo ploščo sicer dirigirane, a vendar v bistvu proste improvizacije Orkestra brez meja, za  zvočni zapis katere je ponovno poskrbel zvočni mojster in glasbofil Iztok Zupan. Posneta je bila v živo junija 2015 na festivalu Nuove Rotte del Jazz v Trstu in beleži glasbeni izraz kar štiriindvajsetih glasbenikov, pri čemer se je prvotni postavi pridružilo še večje število hrvaških študentov Tartinijevega konservatorija v Trstu. V petdesetih minutah lahko prisluhnemo vodenemu, a vendar instinktivnemu in spontanemu zvočnemu odzivu glasbenikov, ki v povezavi z danes še kako aktualno temo tujosti pretresajo zamejenost Evropske unije. Družbeno kritičnost plošče še posebej poudarjamo zato, ker jo je zaradi samega naslova, ki namiguje na aktualno in verjetno zgodovinsko prelomno tematiko, težko poslušati brez misli na Schengen. Ker koncert oziroma plošča nista razdeljena na skladbe, si lahko same spremembe, vrhunce in razseke plošče zamisli vsak poslušalec sam. 

Pripovedovanje same zgodbe se ne prične s postopnim in lahkotnim uvajanjem, temveč z glasnim trobilskim krikom, ki nas najprej pozove oziroma kar prisili k pozornosti. Šele nato sledi tišji uvod, v katerem v skoraj turobni, a plošči primerni atmosferi glavne teme najprej bolj izrazito prevzame flavta. Pri tem se postopno pridružujejo še ostali inštrumenti in vokal, ki ustvarjajo napetost, dokler ta ne preraste v bolj ali manj izrazit spopad. Ti vzponi ali zapleti v zgodbi, ko vsi inštrumenti zazvenijo sočasno, se ponavljajo vse do konca, ko izzveni morda celo malce bolj živahen in razrešen finale. Med samimi vzponi se podobno kot s flavto na začetku izpostavljajo še solistični deli vsakega glasbenika, kar plošči omogoča enakovredno zajetje vseh štiriindvajsetih različnih zvočnih interpretacij. 

Pri izdelku v enem kosu, kakršen je Schengen Orkestra brez meja, je težko natančno izpostavljati posamične dele, a lahko morda predstavimo vsaj nekatere splošne elemente. Ob pozornem poslušanju se nam razkrije cel kalejdoskop zvokov, ki se med seboj izredno spretno izmenjujejo, spremljajo in dopolnjujejo. Fascinirajo tudi s strani dirigentov nakazani preskoki, kjer se mora odziv zgoditi v glasbeniku neznanem trenutku in to izredno hitro, kar nakazuje na spretne in izkušene izbrance orkestra. V splošnem plošča zveni napeto in psihedelično, morda v določeni meri izstopa tudi sredinski del plošče, ko se orkester po zvoku za precej časa spremeni v skoraj klasično rockovsko zasedbo. Bolj izrazito izstopa tudi močan vokal, ki morda tudi zaradi naslova plošče na nekaterih delih spominja na krik in s tem na najbolj dobesedno interpretacijo bolečine. 

Kolektiv Orkester brez meja in njegova odlična plošča podirata kar veliko število meja. To nalogo opravlja že sama narava mednarodnega orkestra, katerega bistvo - podiranje tako nacionalnih kot umetniških preprek - pove že njegovo ime samo. Določena mera odprtosti se kaže tudi s tem, ko dirigentske kretnje simultano prevzemata tako Zlatko Kaučič kot Giovanni Maier. Slednja sta v intervjuju za spletni portal All About Jazz izpostavila še svobodo izražanja in socialni eksperiment samega zvočnega projekta. Glede svobode izražanja, ustvarjalca poudarjata, da je pomembno, da zasedba diha skupaj in da člani upoštevajo dirigenta, vendar pa mora v tem prevajanju z dirigenta na glasbenike obstajati tudi neko ravnotežje. Dirigent glasbenikov ne sme dojemati zgolj kot čredo sledečih ovc, temveč jim mora dopuščati tudi spontanost. Kot socialni eksperiment pa si lahko predstavljamo to, da vsi z veseljem nastopajo v skupini in da nihče ne prevzema vloge na škodo drugega, kar se lepo pokaže pri zvočni sliki same plošče, na katero smo že opozorili. Seveda je bistven korak k odprtosti nakazan tudi v sami zvočni sliki, kjer je poudarek na prosti improvizaciji. Precej izstopajoča je tudi uporaba elektronike, ki za orkestrske vode ni ravno pogosta. Tako po vizualnem kot zvočnem preletu plošče se vsakemu posamezniku lahko pokaže še kakšen dodaten rez meje.