Xtreem Music, 2017

V Sloveniji je thrash metal gotovo še kako živ in tudi letošnje leto je bilo na področju thrasha še kar plodno, saj so albume izdale med drugim zasedbe Eruption, Black Reaper, Moshead, gotovo enega najbolj nasilnih in agresivnih ter družbeno kritičnih pa so servirali Panikk. Albumu se, kot ste pravkar slišali, reče Discarded Existence, izšel pa je za špansko založbo Xtreem Music.

Že sam pogled na naslovnico, ki jo je ustvaril Mario Lopez in ki kaže vrtinec, v katerega je vsrkan nič hudega sluteč posameznik, kaže, da gre za tematsko nadaljevanje tega, kar je svetu predstavil prvenec zasedbe Unbearable Conditions. Panikk namreč skozi besedila izražajo precej kritičen pogled na svet in kot je zapisal pevec Gašper Flere na YouTube kanalu New Wave Of Old School Thrash Metal, se ubadajo z vsakdanjimi problemi posameznika, ki so seveda samo kaplja v morju umazanije, kakršna vlada svetu v obliki ekonomskih in ekoloških težav, terorističnih napadov, vojn za nafto, neusmiljenih katastrof in še česa. V tem oziru Panikk spominjajo na thrash bojevnike poznih osemdesetih let prejšnjega stoletja in se za razliko od marsikaterega današnjega benda ne ozirajo na opevanje zabav in sodobnega mladinskega  življenja, v katerem prevladujejo alkohol, visokokalorična hrana in kajenje jointov, prav tako pa se bend tudi ne zateka v znanstveno-fantastični imaginarij, ki skuša probleme sveta kazati skozi oddaljene galaksije in nekakšne Star Wars wannabe epopeje. Panikk torej nikakor niso pizza-thrash v stilu Municipal Waste ali sci-fi thrash v podobi zasedbe Vektor, temveč nekaj precej bolj klasičnega – so, namreč, tisti pravi thrash, ki je v osemdesetih združeval speed metal in punk v najboljšo možno zmes in postavljal temelje vsem ostalim ekstremnim oblikam metal glasbe.

Temam primerno je glasba benda Panikk izredno neposredna in udarna. Tega, prosim, ne enačite z enostavna, saj Panikk v odklonu od marsikaterega modernega thrasha ne ponujajo enostavnih kitarskih linij, enoličnih bobnov in predvidljivih pesemskih struktur, temveč stvar kar pošteno zakomplicirajo, s čimer dosežejo zahtevno poslušalsko izkušnjo, po drugi strani pa niti najmanj ne izgubijo na agresiji. Še vedno so očitni vplivi Vio-Lence, Dark Angel, zgodnjih Testament in Exodus, a v veliki meri se napadalnost Panikk naslanja tudi na bolj death thrash metal bende, kot so Devastation, Exhorder in seveda Demolition Hammer. Vzdrževanje nivoja agresije od začetka do konca je naloga, ki jo kitarist/vokalist Gašper Flere, kitarist Jaka Črešnar, basist Rok Vrčkovnik in bobnar Črt Valentić opravijo z odliko. Je pa vsa ta furiozna agresija žal tudi nekaj, kar plošči sčasoma malce tudi škodi.

Plošča namreč s časom postane rahlo enolična. Konstantna hitrost bobnov in bombardiranja s strani lajajočega vokala ter kot britev ostrih riffov lahko poslušalca spravijo v rahlo otopelo stanje, saj se zvočne agresije vajeno uho navadi na tisto, kar plošča ponuja skozi skoraj celotno trajanje. Sčasoma se ob poslušanju nekako resignirano sprijaznimo z dejstvom, da se v osnovi zadeva ne spreminja. Problem je predvsem v tem, da so vsi komadi v osnovi hitri – kot da bi vsak kos stavil zgolj in edino na hitre ritme, čeprav je prisotnih kar lepo število raznih stomp in mosh segmentov, s katerimi tako poslušalec kot bend zadiha, a vseeno se, kot kaže, ves ples smrti res vrti okrog hitrosti. Tak pristop je šel leta 1986 v prid Slayerjem in albumu Reign In Blood, a ta je bil za 12 minut krajši od albuma Discarded Existence. To je bilo leta 1986 in tisto so pač bili Slayer.

Na srečo pa Panikk z albumom Discarded Existence, ki je izšel tako na CD-ju kot LP-ju, vseeno kažejo dovolj odraslosti in drznosti ter tudi odprtosti do kakšnih, čeprav maloštevilnih eskapad. Komadi so morda na prvi posluh hiter-hitrejši-Panikk, a po drugi strani je tu kar nekaj prijemov, s katerimi je dogajanje, pa čeprav v manjši meri, popestreno – to so lahko občasni blast beati na bobnu, nepričakovani deli z gang vokali, vsekakor pa so velik plus plate tudi dobre in nalezljive solaže ter precej zapomnljivi refreni – kot primer slednjih navajam pesem Sedated In Utopia, medtem ko boste kompleksnost benda Panikk resnično začutili šele takrat, ko boste na ves glas poslušali komada Rotten Cells in Reconstruction. Dobri in nalezljivi riffi prevladujejo že na samem začetku v otvoritvenem komadu Instigator Of War, a pravzaprav je končni komad, primerno naslovljen Outro tisto, za thrash niti ne tako običajno, kar bi nam Panikk lahko ponudili v prihodnosti.

Discarded Existence je kljub vsemu album, ki brez težav konkurira najboljšim agresivnim thrash albumom zadnjih let, med katere sodijo Woe To Vanquished zasedbe Warbringer, Time Is Up benda Havok ter Nightmare Logic sestava Power Trip. Če pa bi Panikk kot taki obstajali in izdali ta album v ZDA že v osemdesetih, bi ga gotovo postavili visoko ob Dark Angel in Vio-Lence, o njega nasilnem in hkrati kritičnem vplivu pa bi se govorilo še dolgo. No, tudi v letu 2017 ni skrbi, da bi Panikk ali thrash nasploh zbledel – dokler je svet v pizdi, imajo thrasherji dovolj materiala za inspiracijo. In če pogledamo ploščo Discarded Existence in ob natančnem poslušanju začutimo, česa vse so Panikk sposobni, nam je jasno, da njihov najmočnejši material gotovo šele prihaja ...