MindTrip Music, 2019

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je vzpostavila čezoceanska techno naveza med mestnimi žarišči elektronske glasbe v Združenih državah Amerike in v Evropi. Potencial določenega mesta, da postane techno epicenter, je bil v ogromni meri odvisen od sociopolitične situacije v samih mestih, zelo pomembno vlogo pa je odigral tudi pretok vinilnih plošč kot glavnih nosilcev distribucije glasbe tistega časa z enega kontinenta proti drugemu. Iz prvih pljuskov valov techna je bila povsem izvzeta denimo Južna Amerika, in medtem ko so techno očaki iz ZDA in Evrope prirejali ilegalne warehouse rejve, so za Argentino pojem elektronske glasbe predstavljali prej Depeche Mode ali denimo Front 242. Z globalizacijo, pojavitvijo interneta in vsesplošno razširitvijo pretoka informacij - vključno z glasbo - pa je techno glasba po koncu krize vala minimala svoje mesto našla tudi tam - v Južni Ameriki namreč. In čeprav šele zadnjih nekaj let lahko trdimo, da se pomlad techna v Argentini zares začenja, sta vsaj dva mlajša predstavnika te južnoameriške države na elektronski vlak skočila že pred kakim desetletjem.

​

Jonasa Koppa smo na Radiu Študent prav v Tolpah bumov podrobneje že spoznali pred dvema letoma, ko je izdal svoj drugi album Photon Belt, danes pa predstavljamo njegovega kamerada Juana Pabla Pfirterja, ki nastopa pod umetniškim imenom Pfirter. Čeprav sta s produciranjem elektronske glasbe Kopp in Pfirter začela skupaj, sta kasneje hitro skrenila vsak na svojo pot. Koppovo indoktrinacijo v techno so zaznamovala sodelovanja z izredno spoštovanimi založbami, kot sta berlinski Tresor ali madridska Semantica. Za Pfirterja pa bi kontrastno lahko dejali, da je v svojih začetkih glasbeni material izdajal pri bolj priljudnih založbah, ki jih je takrat zaznamoval tisti big room stil, namenjen festivalskim masovkam. CLR, Stockholm LTD ali Figure so založbe, ki so v veliki meri definirale Pfirterjev glasbeni izraz, zato je ta za techno puriste kar lep čas ostajal nezanimiv. Nato je okoli letnice 2013 Pfirterja izvedel stilski preobrat, namesto phat kick bassa so zapeli rezki zvoki industrialnih kladiv. Tudi svojo založbo MindTrip Music je preobrazil tako v smislu estetike kot zvočno, čemur so nemudoma sledila tudi remiks sodelovanja s techno veljaki, kot so denimo Exium, Oscar Mulero, Developer ali Dimi Angelis.

Če časovni trak zdaj prevrtimo do aktualnega trenutka, lahko ugotovimo in potrdimo, da je Juan Pablo Pfirter s takšnimi potezami ubral pravo pot. Producentsko se je razvil do mere, ko po nekaj več kot desetih letih ustvarjanja zdaj predstavlja svojo prvo dolgometražno izdajo, naslovljeno The Empty Space. Zdi se, da v hujšem precepu – glede tega ali naj bo album bolj pustolovsko usmerjen ali naj bo bližje klubskim plesiščem – tokrat Pfirter ni bil. Našel je učinkovito zvočno stilsko recepturo in jo vpisal na The Empty Space. Skupaj enajst komadov odraža Pfirterjevo usmeritev zadnjih nekaj let, a žal plošča ostane zgolj pri tem. Že res, da zanj tipične 4x4 ritmične strukture v lepem proporcu zamenja za polomljene ritme, a ti kljub vsemu ostajajo vkalupljeni v precej preproste oblike. V splošnem album zaznamuje oskubljena zvočna estetika – v enajstih komadih ne slišimo bas linij in avtor je skop tudi s kakršnimikoli harmoničnimi strukturami, ki jih naplavi zgolj v predzadnjem kosu s plošče. Zaradi že izpostavljenih karakteristik album The Empty Space deluje predvsem kot skupek DJ toolov. Produkcijski poudarki slonijo predvsem na majhnih variacijah v teksturah zvoka, poliritmičnih pristopih in sinkopah, pogonska sila, ki osmišlja celoto, pa je vztrajna repeticija. Morda gre posebej izpostaviti zgolj tri komade – Note To Self, Dominant in Truth Matters - ki resneje izražajo vsak svoj lasten karakter, medtem ko je za vsaj polovico kosov tu edina sprejeta zvočna informacija pač ritmične narave.

Če bi bilo govora o krajši, single izdaji, se ob takšen stil produkcije niti ne bi posebej obregnili, tovrstni komadi so namreč še kako dobrodošli za rabo v DJ setih. Vseeno pa smo mnenja, da bi albumska izdaja morala predstaviti več. Hkrati pa si ob tem ne predstavljamo klišejskih techno albumov, s katerimi se producenti smešijo ob svojih prenujnih poskusih eksperimentiranja. Ravno Blawan je denimo lani s svojim albumskim debijem pokazal, kako zelo dobro lahko deluje album, ki je pravzaprav v celoti namenjen klubskemu okolju. A Pfirterju to s ploščo The Empty Space ne uspe v enaki meri. Morda ironično, a naslovu primerno, album res deluje nekoliko prazno, manjka mu pomenljivih momentov, večkratno predvajanje pa poslušalca pritisne proti robu dolgčasa. Posamezni kosi sicer delujejo povsem dobro, le da v kombinaciji vseh skupaj tvorijo manj uspešno dolgometražno enoto. A naj bo ta albumski debi vseeno priložnost, da Pfirterja slišite tudi tisti, ki ga do tega trenutka še niste spoznali ...