Exploding in Sound Records, 2017

Novi Pile, ki v osnovnem glasbenem izrazu ponujajo indie rock s hardcore, noise in post-punk začimbami, tokrat presenečajo s pretežno mirnejšim dolgometražcem. Čeprav v svojem dolgoletnem duhu zasedba še vedno zareže v globine mastnih distorziranih podtalnih rifov kitarista Matta Beckerja in hripavih grungerskih vokalov pevca in prav tako kitarista Ricka Maguireja, nov album zaznamujejo skoraj kantavtorsko obarvane balade. V osnovi manj enovit izdelek, ki se predstavlja kot kritična kontinuiteta neodvisne rock alternative, nadaljuje v precej zmedenem poskusu predstavitve žanrske raznolikosti. Nekaterim svojim specifičnim poslušalcem, ki se navdušujejo tako nad njihovimi eksplozivnimi živimi nastopi kot tudi nad izdelki zabeleženimi na njihovih ploščah, v tem pogledu Pile ponujajo tišje rockovske izraznosti. Hkrati pa na novem albumu predstavljajo do sedaj skrite talente oziroma elemente subtilnejšega izraza in akustičnega zvena benda, ki morebiti prinese mešane občutke o tem, v katero smer se bodo Pile napotili ali celo zabredli.

V zadovoljstvo starih fenov zazvenijo v bolj punkovskih in nepričakovano rezanih ritmih bobnarja Krisa Kussa in basista Matta Conneryja v komadih Hissing for Peace, Hairshirt in Fingers. Najbolj klasičen primerek njihovega rockovskega upiranja v stilu pretrganih akordov in nepričakovanih ritmičnih manevrov pa je gotovo skladba Texas. V teh naštetih pohitrenih komadih se najbolj pokaže kritičen glasbeni potencial zasedbe in njihovo pretresanje socialnih in političnih tem v besedilih. V tem oziru se v blažji različici približajo noise rockovskemu zvenu legend tega žanra – The Jesus Lizard. V bolj posthardcorovskih elementih bi jih lahko postavili celo ob bok odrezavim Valižanom Future of the Left, kar se tiče metaforičnega, a brezkompromisnega tekstovja pa posledično tudi njihovemu pevcu Andrewu Falkousu. Opisan del novega albuma najbolj spomni na prejšnji plošček zasedbe Pile z naslovom You’re Better Than This, in sicer tako v inštrumentalnem delu, še bolj pa v besednem izrazju s te leta 2015 izdane plošče, s katerim se eksplicitno opredeljujejo proti konformizmu in organom oblasti, na primer v skladbah Fuck the Police ali Touched by Comfort.

Očitna sprememba, ki zamaje težko rockovsko integriteto zasedbe, a morebiti za koga predstavlja tudi doprinos k njeni običajnejši distorzirani odrezavosti, pa so mirnejše skladbe. Teh je na njihovem do sedaj tudi najdaljšem albumu po številu komadov največ. Na nek način se zasedba logično vrača k začetkom ustvarjanja, ko je Pile deloval še kot solo projekt pevca in kitarista Ricka Maguireja. Ta nas z zasanjano vokalno barvo v stilu Thoma Yorka popelje skozi nežnejši model svojega ustvarjanja, pri čemer mu ostali člani benda sledijo na dva načina. Po eni strani v skladbah Worms, No Bone in Making Eyes popolnoma podležejo umirjeni vokalni patini, ki prikaže tisto najbolj izrazito kantavtorsko plat, vredno samostojnega nastopa, kot je to ponovno dokazal tudi ob parih nedavnih samostojnih koncertih. V nekaterih momentih pa prvotno akustično melodiko bend dopolnjuje in počasi stopnjuje do bolj eksplozivnega distorziranega konca v skladbah Slippery in Milkshake.

Čeprav na novem albumu A Hairshirt of Purpose nepričakovano odkrijemo bolj omiljeno plat zasedbinega glasbenega ustvarjanja, ji vseeno ne moremo očitati, da plošča prinaša razočaranje. Zdi se namreč, da je v tišjih predelih enako kreativna in učinkovita in da bi jo zlahka umestili na enega legendarnih MTV Unplugged koncertov v devetdesetih.

Ker Pile veljajo za enega boljših živih bendov, sploh kar zadeva njihovo energično indie rockovsko različico, pa velja to, kako spretno manevrirajo med rockovsko udarnostjo in zasanjano akustičnostjo, preveriti že v soboto, 3. junija, v Channel Zeru na ljubljanski Metelkovi ali pa dan kasneje, torej 4. junija, v klubu MKNŽ v Ilirski Bistrici.