Clean Feed, 2015

Za imenom, ki bi tipično opisoval energičnost rock zasedbe, se nam v današnji Tolpi bumov s svojim četrtim albumom predstavljajo Eduardo Raon na harfi, Joana Sa na klavirju ter Luis Martins na kitari. Portugalski trio s prav tako portugalske založbe se vrača z novim poglavjem sodobne svobodne improvizacije, ki ga bomo lahko na lastna ušesa skupaj z domačo novostjo Širom v sklopu Cankarjevih torkov zaužili tudi naslednji teden v klubu Cankarjevega doma.

Album sestavljajo štiri kompozicije, pod katere je kot avtorica in soavtorica pri tretji skladbi podpisana preminula glasbenica in skladateljica Constanca Capdeville. Seveda pa so vse skladbe prirejene za igranje na harfi, klavirju ter kitari. Album Di Lontan je tako poleg tega, da služi kot primer novega transparentnega zvoka, kateremu se je bend po ponovni združitvi leta 2014 začel bolj posvečati, tudi poklon domači akterki, ki je med drugim tudi vodila predavanja v sklopu muzikologije na univerzi v Lizboni, mestu, od koder izhaja založba Clean Feed, pri kateri je album izdan.

Minimalistično obarvan album se prične skoraj sramežljivo tiho in s počasnim naraščanjem v intenziteti ter nasičenosti igranja. Nasprotno od skupin, od katerih si bend z imenom sposodi generični opis, pri Powertriu ni eksplozivnega uvoda ter divjega preigravanja članov, ki bi vsak po svoje vlekli pozornost nase. Na Di Lontan se meje med inštrumenti skrbno brišejo s presihajočimi frazami, ki poslušalca odvrnejo od modularnega dojemanja glasbe. In kljub temu, da se že v prvi skladbi nastavi ozračje za preostali album, ta tekom poslušanja vzpostavljeno atmosfero detajlirano poglablja. Nikoli ne zaide predaleč v eno smer, najsi bo to umirjenost ali neobrzdano improviziranje, Powertrio drži stvari v zamišljenem ravnovesju. A prav toliko, kot glasba deluje zamišljeno, se tekom albuma tudi vzdržuje občutek premišljenosti pri igranju. Vsaka nota ali zvok, ki ga Powertrio navrže, s seboj prinese težo, ki nezanemarljivo prispeva k na novo vzpostavljeni dinamiki sredi skladbe. Zato se albumu kljub relativno počasnemu odvijanju njegova kvaliteta pritegovanja pozornosti ne izteče.

Powertrio z novim albumom Di Lontan odkriva efektivnost svojega tokrat bolj delikatnega igranja, kar jim je sicer uspelo, a vseeno v presenetljivi formi. Rezultat je minimalističen sodobni jazz, kjer je skoraj vsak ton temelj skladbe in kjer se krasi z dinamičnostjo prej kot z melodijami. Nekaj, kar bi na prvi pogled lahko pripisali marsikateri svobodnjaški zasedbi, a Powertrio vseeno ni le marsikatera zasedba, ki se opira na dinamičnost. Skupina s porogljivim imenom zavrača razgibanost kot cilj, do katerega se pride s solističnim preigravanjem fraz, ter jo raje uporabi kot lepilo, ki uravnotežene skladbe poveže v celostno poslušalsko izkušnjo.