International Anthem, 2024

Razgaljene duše, izpostavljene v vsej svoji ranljivosti, včasih ne ustrezajo pričakovanjem. Včasih niso polne lepote, ljubezni, sijoče svetlobe in upanja. Včasih so melanholične. Enolične in zaspane, počasne in blede, dolgočasne in enobarvne. Preslikave in upodobitve njihovih globočin nas ne navdajajo z upanjem ali veseljem – mogoče se v luči takšnega brutalnega kontrasta razveselimo še najbolj uvelih koščkov lastnega zanosa, češ, saj ni tako slabo. Toda uboge sivine ne nihajo med svetlim in temnim, med navdušenjem in razočaranjem. Ni žalosti, ni tragedije, ni ekstaze. Niti začasno, niti performativno, niti zlagano. V zasidranih kraljestvih melanholije je tak pač vsak dan, brez aplavza, brez predaha – zgolj siva, siva iskrenost. Ob poslušanju takšnega ječanja padamo v trans – in v stik z lastnim čustvenim razponom, s hvaležnostjo.

Včasih ta melanholija odide, včasih pa ostane. Z njenim razponom, izražanjem in obsegom se na najnovejši plošči Skyllumina, izdani pri International Anthem pred enim tednom, srečuje britanska umetnica, basistka in komponistka Ruth Goller. Skyllumina je drugi solistični projekt te umetnice in hkrati nadaljevanje zvočne zgodbe improviziranega jazza, ki jo je pred tremi leti začela pisati za ploščo Skylla. Vsestranska glasbenica je sicer že leta čislana na britanski sceni novega jazza in proste improvizacije, poznavalci in ljubitelji sodobne avantgarde pa jo morda prepoznajo tudi iz dobro desetletje in pol stare jazz punk zasedbe Acoustic Ladyland. Kot mojstrica bas kitare je med drugim sodelovala tudi s Shabako Hutchingsom, Marcom Ribotom in Alabastrom DePlumom. DePlume je avtoričini novi plošči posodil tudi eno pesnitev. Če je v teh in številnih drugih sodelovanjih Goller nastopala v dokaj umeščeni, kontekstualizirani vlogi, na solistični poti precej odstopa od tradicionalnih okvirov svojega inštrumenta in zastavljenega skladanja. Najnovejši rezultat njenih idejnih smernic je močna, evokativna in iskrena plošča, osvobojena nihanj in nestalnosti vsakdana.

Skyllumina je počasna, siva reka, preliva se z ležernostjo, ki se prilega njeni tisočletja stari strugi, poslušalca pa utaplja v sivinah apatične melanholije. Prekriva jo gosta plast meglic – hipnotičnih mren, ki dišijo po odmiranju in žlahtni sladkobi preteklosti. Morda smo nekoč, davno tega, še uživali v razvadah veselja in žalosti, se predajali pričakovanjem, željam, hotenjem. Zdaj je vse za nami, toda ne znajdemo se v vlogi princa pod drevesom. Ne iščemo niti ne najdemo bistva ali miru, ne rešujemo sveta. Znajdemo se v krču. Obdani smo z debelim, gladkim oklepom – odmaknjeni smo od vseh resničnosti. Kljub temu je oklep bledo začrtan. Zbodljaji čustev, vzponov in padcev neprestano praskajo po površini – čeprav so daleč, daleč stran, nam dajo vedeti, da je kolobocija sive melanholije za Goller nekakšen varen kraj, kamor počasi kapljata čutenje in zdravljenje.

Na prvencu Skylla se je Goller prepuščala spontanim vzgibom svoje bas kitare. Po svojih lastnih besedah je zašla v tiste odvode godbe, v katerih je mišični spomin odpovedal. Preostali so ji zgolj čisti, neposredni čustveni izlivi, izpostavljeni v plastnicah soprana. Skyllumina se v temeljih drži istih nastavkov glasbeničine godbe, na plošči namreč še vedno kraljujeta sopran Goller in njena razpršena bas kitara. Toda v primerjavi s prvencem se na novi plošči avtoričin etos po zaslugi številnih gostov razliva predvsem čez širša polja teksture in barve. Medtem ko svoje osebne viharje Goller počasi in zanesljivo spreminja v goste tokove misli, ukleščene v strugah soprana in basa, se gostujoči tolkalci – med drugimi tudi Tom Skinner in Sebastian Rochford – posvečajo zapolnjevanju preostalega polprostora. Špranje in vrzeli v raziskovalnem duhu polnijo tolkala, ki med skladbami vzpostavljajo ločnice teksturnega kova. Tako v seriji desetih posnetkov poslušamo ortodoksne in preparirane bobne, elektronske elemente, gonge, vibrafone in celo sanzo, vrsto kalimbe iz Zimbabveja. 

Ker na Skyllumini Goller veliko stavi na teksturo kot gonilno silo dinamike, lahko pozornost poslušalcev še prezlahka zaplava v neznano. Ta zvočna lastnost po eni strani res živi v sožitju z idejno naravnanostjo albuma: osvetli nepričakovana, morda celo nezaželena občutja, ki včasih spremljajo procese samoraziskovanja. Apatiji in melanholiji namreč omogoča iskren soobstoj v kontekstu kotaleče, valeče se zmesi, ki brezobzirno potepta poslušalčevo hrepenenje po zvočnih oprimkih. Po drugi strani pa bi lahko ploščo zaradi njene teksturne narave zlahka opisali kot prepočasno, premalo dinamično in kratko malo – dolgočasno. Toda s tem bi se kategorično odpovedali užitkom skrajno subjektivne narave, ki jih kot taki ponujata ambientalna glasba in prosta improvizacija nasploh.