SCIAHRI: DOULBE-EDGED

SCIAHRI: DOULBE-EDGED

Recenzija izdelka
2. 8. 2019 - 19.00

Sublunar, 2019

 

V ožjem smislu produkcije techna Italija ni država, na katero bi nemudoma pomislili v smislu stilsko značilne zvočne estetike ali v smislu močne reprezentacije in vidnejših producentov – oziroma vsaj do nedavnega to ni bilo tako. V zgodnjih fazah žanra techna nekje sredi devetdesetih se je sicer uspel nekoliko močneje uveljaviti neapeljski krog producentov na čelu z Gaetanom Parisiom ali denimo Marcom Carolo, a je ta kmalu po prelomu tisočletja vodil v zanje pogubno produkcijo minimala in v krajše techno zatišje v škornju Evrope. Po zgolj nekaj letih je nato naplavilo novo generacijo italijanskih producentov in žanrski prostor se je takrat v škornju v grobem razdelil na dva dela. Aktualnejši techno izraz je ena stran iskala v preobraženih wave zapuščinah z značilno postpunkovsko estetiko. Za to je v ogromni meri odgovoren Alessandro Adriani s svojo založbo Mannequin Records. Temu trendu sledijo tudi nekateri mlajši producenti, med drugim Meanad Veyl, ki smo ga pred kratkim predstavili tudi v Tolpi bumov, ali denimo Violet Poison.

Drugi del techno spektra v Italiji danes pa povsem kontrastno surovim wave zvočenjem predstavljajo čutnejše, teksturno bogate produkcije, ki jih krasi izjemna pozornost v smislu zvočnega dizajna. Ta drugi trend z odliko predstavlja mojster frekvenc Donato Dozzy, tudi ob boku mastering inženirja in zvočnega obsedenca Neela, s katerim skupaj vodita založbo Spazio Disponibile. Ali denimo v Rimu bivajoči Fabrizio Lapiana. No, s svojim dolgometražnim debijem Double-Edged se slednjim zdaj pridružuje še Italijan iranskega porekla Sciahriar Tavakoli oziroma prirejeno Sciahri.

Sciahri je nase opozoril že s svojo prvo izdajo leta 2014, ko je zanj vinil natisnila münchenska založba Ilian Tape. Njegova glasba je v preteklosti izhajala tudi pri podzaložbi Opal Tapes, imenovani Black Opal, vendar pa nobena od štirih izdaj, ki so izšle v navedenih kontekstih in so bile mimogrede tudi njegove prve štiri, še nismo mogli zares navezati na nakazani drugi trend italijanske eterične techno zvočne estetike. To dejstvo gre sicer pripisati predvsem krivulji učenja produkcijskih tehnik in posledičnemu posnemanju bolj klasičnega zvoka techna ter nenazadnje seveda Sciahrijevemu iskanju lastnega glasbenega izraza. Naj na tem mestu omenimo še, da je Sciahri v tem istem času polja glasbenih variacij preizkušal tudi s kolegom Emanuelom v duu UNKNOT. Ko pa se je po nekaj letih vendarle povsem udomačil v svojem studiu in ukrotil dokončno sestavljeni modularni sintetizator, je najprej sledil zagon nove, lastne založbe, imenovane Sublunar, nato trilogija singlov Devotion Part 1, 2 in 3, ki pa ji je pred komaj tednom sledila še krona - Sciahrijeva prva dolgometražna izdaja. 

Album Double-Edged z desetimi komadi priča o Sciahrijevem občutku za teksturne bogatije. Komade sicer razvršča izjemno predvidljivo – od uvodnega ambientalnega se sprehodimo mimo dveh razgibanih brejkov, ki nastavita podlago za prva resna 4x4 klubska orožja. Nato napetost ponovno popusti, pred zaključnima ambientalnejšima kosoma pa udari še enkrat. Scenosled plošče zato brez resnih presenečenj razočara in nas potisne v vrednotenje posameznih komadov. A hitro postane jasno, da se na plošči nahajajo posamezni komadi, ki bodo vsakemu techno puristu naježili dlake na udih. Uvodni Breathless riše nadvse prijetne sintovske linije, atmosferično zasanjano pa album še bolje zaključita Body Erosion in Outline Dimension. Distopični mojstrovini razbitega ritma - komada Unconscious Unconscious ter Hidden Desire bi se denimo zlahka znašla denimo v katalogu spoštovane založbe Downwards, komada Drown Me ter A Far Vision pa kar kričita po priložnosti, da bi učinkovito stresla klubsko plesišče. Vseh deset kosov krasita popolna zvočna izčiščenost in bogata teksturna slojenost, zato bo tega albuma vesel vsak DJ, ki bo na njem našel sebi ustrezen kos.

Za konec pa naj vendarle izpostavimo še glavno težavo albuma. To, da se komadi zvrstijo v precej predvidljivem vrstnem redu, bi glede na produkcijsko vrednost posameznih komadov s sicer manjšim cmokom v grlu še odmislili. Bolj problematično deluje zveznost komadov, ki bi jo morda lahko utemeljili kot tematsko poenotenje albuma, a v primeru plošče Double-Edged izpade preprosto preveč enoplastno. Sintovske linije, ki so sicer pomaknjene v ozadje komadov in igrajo vlogo šuma ter na ta način bogatijo zvočne prostoe posameznih kosov, so si med seboj skozi ploščo tako zelo podobne, da bi se nepozornemu poslušalcu zlahka zazdelo, da se komadi ponavljajo. Že res, da se Sciahri precej poigrava z ritmi, a to albumu preprosto ne priskrbi dovolj dinamike. Če torej posamezni kosi delujejo vrhunsko, pa album deluje preuranjeno, nedozorelo oziroma je preveč monoton. Double-Edged je sicer Sciahrijev vzoren kolaž techno biserov, ki pa mu na poti do izvrstne plošče žal umanjka diverzitete.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness