SIGUR RÓS: Kveikur

Recenzija izdelka
 Sigur Rós - Kveikur
19. 6. 2013 - 19.00

XL, 2013

 

Potrebno je priznati, da islandska eksperimentalna zasedba Sigur Rós v zadnjem času presenetljivo hitro odpira nova glasbena poglavja. Koncertna plošča INNI, ki je izpred dveh let brez olepšav v vrelcu hrumečih zvočnih plazov na plano potiskala njihovo najbolj primitivno podobo, je glasbenemu sedaj le še triu služila kot poligon, v okviru katerega v pičlih dveh letih prinašajo že drugi dolgometražni izdelek. In to kakšen!

V začetku bi se gotovo veljalo vprašati, kaj za ploščo Kveikur odhod multiinstrumentalista Kjartana Sveinssona sploh pomeni, kolikšno vrzel je za seboj zares zapustil, toda kaj, ko Sigur Rós v tem trenutku meljejo s tolikšno kreativno vnemo, da bi po nepotrebnem zbijali vrednost opaznim dosežkom. Drži, dozdeva se, da so Sigur Rós našli ustvarjalno nit, ki jih na poti tesnega prepletanja z ekstremnimi življenjskimi situacijami nenehno postavlja pred nove ustvarjalne preizkušnje. Če torej Sigur Rós tolmačimo kot čutne raziskovalce, pot plošče Kveikur niti ni tako presenetljiva. In ne, to ni ambientalni model, ki je tvoril osrednje vodilo žal nekoliko spregledane plošče Valtari, četudi je le-ta tesno vpet v gomilo novih skladb. To tudi ni prelivanje zvočnih impresij in abstraktnih izražanj, čeprav jih na albumu Kveikur, predvsem v čudovitem zaključku, ki nosi ime Var, ni težko zapaziti. To tudi ni intimnost, čeprav plošča v svoji hladni naravnanosti slikovito orisuje konfliktnost notranjih doživljajev.

Plošča Kveikur deluje kot proces konkretizacije Valtarijevega modela oziroma njegove ohlapne forme. Njegove zvočne drznosti, ki so jo člani zasedbe Sigur Rós  postavili v na videz otopel mehanski okvir ter svojo izraznost približali post metalu. Če je bil torej Valtari sapica, je Kveikur pravi vihar, ki se razraste že v prvem taktu plošče, Brennisteinnu. Ta v primežu zariplega, rezkega basovskega strunanja ter elektronskega hrumenja v močno podprti ritmiki, ki se še posebej razbohoti že v sledeči skladbi Hrafntinna, izriše prav nenavadno zvočno sliko, precej manj dojemljivo za značilna zvočna niansiranja. Toda slednje še ne pomeni, da plošča tudi sicer slika novo identiteto zasedbe. Ne. Mehanskost, surovost in temačnost tvorijo kuliso, znotraj katere se lahko Sigur Rós še enkrat bolj približajo svojim idealom. Tudi znotraj stilistično tako drugačnih prijemov je moč v glasbi s plošče Kveikur odkriti značilno lepoto, ki po začetnem šoku kaj hitro stopi v ospredje. Toda zvočna raziskovanja in prepletanja, znotraj katerih islandska trojka gradi večžanrsko simbiozo ter nenazadnje svojo izraznost,  vselej odpirajo nenadejana poglavja, kakršno se denimo pokaže v fantastični, s housovskim ritmom podkrepljeni Yfirborð.

Kveikur tako s ponotranjanjem novih zvočnih krajin v diskografsko zapuščino Sigur Rós tudi po dvajsetih letih delovanja vnaša prijetno svežino. Pomembno pri tem pa je, da skupaj z njo rastejo tudi sami. Kveikur je zagotovo korak v pravo smer.

 

Sigur Rós - Brennisteinn
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.