Warp, 2023

Enigmatični multidisciplinarni umetnik Jasper Marsalis je večji del svojega ustvarjanja produciral znotraj umetniškega kolektiva Standing on the Corner, ki je bil baziran v New Yorku. V zadnjih dobrih štirih letih pa se je glasbenik od te prakse nekoliko oddaljil, tudi dobesedno, z vzhodne obale se je namreč preselil na zahodno in svoj fokus namenil glasbenemu produciranju. In ker nekateri principi dela pač vedno ostanejo s tabo, se je tudi v primeru glasbenega ustvarjanja Marsalis odločil za neortodoksen, odmaknjen in pogosto razdrobljen pristop v polju eksperimentalnega hiphopa in R&B-ja.

Z Marsalisovim novim projektom Slauson Malone 1, tedaj še brez enice, smo se prvič srečali leta 2020, ob izdaji plošče A Quiet Farwell, 2016–2018. Že takrat je bilo očitno, da imamo pred sabo kriptičnega ustvarjalca, in vzniknilo je vprašanje, ali je ta plošča morebiti tudi njegova zadnja. Toda zgodba Malona se na srečo ni zaključila. Pri prominentni založbi Warp je umetnik izdal svoje drugo delo Excelsior, ki rezultat svoje predhodnje plošče pelje še korak dlje. Excelsior se namreč manifestira kot kurirana posoda glasbenih celic, ki kaže na živ, dihajoč ustvarjalni um. Projekt je grajen s ponavljajočimi se idejami in skladbami, ki se širijo od bolj klasično zastavljenih pesmi do prehodnih, kakor ožilje subtilnih intermezzov.

Kljub temu, da se nam na prvi pogled ustvarjanje Marsalisa zazdi zajeto v meglico, pa stoji med ploščo iz leta 2020 in letošnjo ploščo precej jasna ideja. Snovanje skladb na albumu Excelsior je najbolj zaznamoval prav umetnikov premik iz New Yorka v Los Angeles. Kakor je Malone sam dejal v intervjuju za neodvisno glasbeno platformo Crack, ga je med bivanjem v Velikem jabolku, ki je samo po sebi precej vertikalno okolje, zmotilo dejstvo, da ni videl horizonta. Betonske vertikale so ga utesnjevale in ko je končno zagledal razprostirajočo se kalifornijsko pokrajino zahodne ekspanzije, je vedel, kako bi to prikazal v svojem novem projektu. Tišina, ki jo večkrat srečamo med poslušanjem plošče Excelsior, je prav ta horizont. 

Če se spustimo še globlje, naletimo na poganjke krhke produkcije, ki se zdijo, kot da preizkušajo vse dele telesa, zvoki se pretakajo in premikajo z leve na desno, opozarjajo na živce v možganih in poslušalca nemoteno povežejo s projektom - že skozi prvi dve skladbi na albumu. Malonovi vokali skozi autotune efekt na skladbi House Music prijetno pogodijo živčevje, njegov verz pa še bolj poudari to povezavo s fizisom, ko preleti dele njegovega telesa: »i'ma rip, limb by limb, open lips, lick- (brain), salty, shoulders chips stomach stitched, ner- nervous fix«.

Kljub temu, da slišimo močno prevlado neelektronskih inštrumentov nad sempli, je projekt težko uvrstiti v žanr, kot vedno, kadar govorimo o tem nenavadnem mladeniču. Skladba The Weather s svojim plesom razkrajajočih se track loopov izvrstno pripravi teren, toda nemogoče je predvideti, v katero smer nas bo projekt popeljal. Skozi poslušanje nas vselej spremljajo uglašeni verzi s polomljenimi ritem mašinami ter redke in razdrobljene akustične sanjarije. Izpostaviti je vredno tudi singel New Joy z nepričakovanimi spremembami tempa in zamegljeno distorzijo. Skladba je prikladno umeščen spoj, ki osmišlja celoten album kot fantazijsko potovanje s pretresljivimi premiki in čustvenimi zamahi. 

Malone na edinstven in intimen način prikaže umiritev po vsakem osrednjem delu besedila in sempla, pri čemer pusti svojim mislim, da zadihajo in se umirijo. S tem, ne da bi nam to neposredno povedal, podaja vse svoje glasbene ideje, ki so se med komponiranjem porodile v njegovi glavi. Plošča deluje kot nekakšno nihalo, ki se počasi zaustavlja, dokler naslednja zamisel ni popolnoma razvita. Vsaka skladba je napolnjena s tem edinstvenim občutkom namena, vendar je zaradi fragmentiranosti plošče Excelsior nujnih kar nekaj poslušanj, če želimo res razbrati vse njene plasti. Lahko bi dejali, da je plošča prav zaradi tega precej drzna. Ambientalni elementi so združeni s psihedeličnim vokalom, ki govori izmuzljiva besedila. Kombinacija je popolnoma abstraktno zasnovana, toda kljub temu nabita z vpadljivimi ušesnimi črvi, zaradi katerih se je vredno vračati k novim interpretacijam skrivnostnega vzdušja. Pripovedi izkoriščajo prazno, nepredvidljivo naravo albuma Excelsior, da bi zagotovile kar največjo globino.

Album bi lahko smatrali tudi kot skupek raznoraznih osebnih skic ali zapisov, ki omogočajo vpogled v določene življenjske izkušnje umetnika. Slauson Malone 1 usmerja pozornost navznoter, da bi omogočil redek vpogled v nenehno spreminjajoče se in mutirajoče raziskovanje svoje biti. Excelsior je mestoma zato namerno nekoliko kaotičen album, toda ko razdrobljene delce obravnavamo kot celoto, prejmemo glasbo, ki je fascinantna in hipnotična.