Spurge Recordings, 2020

V tokratni Tolpi bumov predstavljamo prvenec Slum of Legs, ki ga je pred dobrim mesecem na svet spravila enako imenovana dvanajstnožna zasedba iz Velike Britanije. Dvema sedeminčnima izdajama navkljub je velik del zasedbinega glasbenega materiala vrsto let čakal, da ugleda luč dneva, in se med tem žlahtnil na koncertnih odrih ter v glavah članic. Zasnova skupine se v tem času ni spremenila. Poleg običajnega rockovskega nabora inštrumentov svoj glas bendu pridodajajo še violina in sintetizator zvoka ter dodaten nabor zvočil, kot so monotron, klavir, kovinski ksilofon in ne nazadnje grla članic, ki se v svojih vlogah pogosto izmenjujejo in podpirajo. Nastala zmes, zbrana pod ohlapno oznako DIY queer feministični nojz pop, svojo glasbeno plat dodatno napaja s prvinami krautroka, klasike ter nabritostjo punkovske energije, svojo sporočilnost pa širi z množico umetniško-kulturno-arhitekturnih referenc in družbenih problemov, množico, ki jo podaja z nekakšno riotgirrlovsko neposredostjo, ki ji ne umanjkajo niti trenutki introspekcije.

Glasba skupine Slum of Legs je nabita z določeno dvojnostjo, malodane kontradiktornostjo izrazov in občutij. Je kot nekakšna dialektika brez razrešitve v sintezi oziroma z razrešitvijo prav v odsotnosti takšnega potega vkup. Je rigidna v svoji premočrtnosti distorziranih kitarskih linij in neomajnih ritmov bobna ter utilitaristično privlačna s svojimi spevnimi vokalnimi melodijami, ki nas skoraj direktno ogovarjajo. In hkrati v ozadju vznikajo ter se večglasno prepletajo podporni vokali vseh intenzitet. Ozračje polnijo valovanja in cvrčanja sintetičnizatorjev, ki se na trenutke pomaknejo v ospredje in narekujejo pulz določene skladbe. Zven violine se spogleduje z zapuščino Velvetov in s slogom Cavovega godalca Warrena Ellisa ter podobno kot sinti niha, se preliva iz zamazano razvlečenih in disonantnih strunskih tožb v spevna melodična okrasja kitarskih in vokalnih linij ter spet nazaj v morje šuma. Podoba te dvojnosti izraza zasedbe se alegorično odslikuje na naslovnici plošče, na kateri ospredje zasedajo stroge monolitne linije brutalistične arhitekture, v ozadju pa se vijejo zanke čipkastih vezenin v zamotanih ornamentih. Neomajen princip, moč in namen nasproti sublimni lepoti, misteriju in tradiciji. 

Poleg pomenljive zvočne slike se pomemben del glasbe zasedbe Slum of Legs vrti okoli podajanja sporočila besedil skladb. Ta niso lirično zamotana v subjektivne prispodobe, temveč se karseda konkretno nanašajo na dogodke, situacije in stvari, čeravno je za pomen kakšne od referenc z že omenjenih interesnih področij glasbenic potrebno tudi malo pobrskati. Pravzaprav se v eni izmed skladb tudi obregnejo ob potencialno odsotnost pomena in sporočila, ki ju lahko v glasbi spretno zakrijeta leporečje in imidž. In vendar to ne pomeni, da zasedba k tematikam pesmi pristopa z ozko percepcijo v okviru določenega jasno začrtanega, občega družbenopolitičnega boja, temveč prej vzbodbuja mnoštvo posameznih pristopov in odgovorov. Raje maškarada kot uniformnost, čeprav z istim ciljem v mislih. Nasproti pesmim bolj manifestne narave v druge skladbe vpletajo intimnejše teme, denimo vprašanja negotovosti, pomisleke o nasladah in zagatah ljubezni ter odzive na vsakdanje življenjske situacije - najsi bodo te odslikane v zdolgočaseni repeticiji vprašanja RUTHE14ME med svajpanjem po Tinderju, In Yr Face trolanju praznih argumentov na spletu ali preizpraševanju, ali je ljubezen res lahko ustrezna rešitev za družbo, v kateri si mnogi utirajo pot s pestmi.

Glasbenice so si s prvencem Slum of Legs postavile manifest, ki bo s svojo spevno disharmoničnostjo lepo resoniral po radijskih valovih, s svojim sporočilom pa nagovoril marsikoga, ki zna prisluhniti.