No Comment, 2012

Začetki skupine Stolen Babies segajo v začetek tega tisočletja, ko je nastala iz srednješolskega gledališkega projekta. Svojo prvo ploščo There Be Squabbleas Ahead so izdali leta 2006 in z njo poželi hvalospeve tako kritikov kot poslušalcev, se pa niso nikoli prebili iz underground scene. Ploščo je produciral Dan Rathbun iz skupine Sleepytime Gorilla Museum, ki smo jo nekajkrat imeli priložnost videti tudi pri nas. Takrat so skupaj z njimi tvorili zanimivo kalifornijsko sceno metalske godbe, ki je temeljila na koncertih kot performansih in ''cirkuško kabarejskih showih''. Iz nje bi izpostavili predvsem ''singl'' Push Button, ki ga krasi tudi dober videospot, kjer je nazorno vidno, da skupina svoj navdih med drugim črpa iz estetike risank in risb Tima Burtona.

Kmalu po izdaji prve plošče so Stolen Babies poniknili in izgledalo je, da so s svojim ustvarjanjem prenehali. Še posebej zato, ker se je ena od gonilnih sil, bobnar Gil Sharone, leta 2007 pridružil zasedbi Dillinger Escape Plan. Z njimi je posnel odličen album Ire Works in nato nastopal na turnejah do leta 2009, ko je skupino zapustil, saj se je hotel znova posvetiti predvsem delovanju Stolen Babies. Naj na hitro omenimo le še to, da je Gil sodeloval tudi z Maynardom Keenanom iz skupine Tool pri njegovem projektu Puscifer.

Tako smo po treh letih, ko so Stolen Babies najavili, da so začeli delati na novem materialu, oktobra lani le dočakali drugi album Naught. Ta nadaljuje glasbeni izraz, ki so ga predstavili že na prvi plošči. Močan ritem, za katerega sta zaslužna Gil na bobnih in njegov brat dvojček Rani Sharone na bas kitari in kontrabasu. Slednji skrbi tudi za kitarske riffe in polnjenje zvočne slike z ostalimi brenkali, kot sta banjo in mandolina. Samo glasbo dopolnjuje še Ben Rico na klaviaturah, celoto pa zapakira verjetno najbolj markantna članica benda, pevka Dominique Persi, ki poleg petja igra tudi harmoniko. In ravno nabor različnih inštrumentov, ki niso klasični za rokersko oziroma metalsko godbo, dela Stolen Babies zanimive in drugačne. Naught je v primerjavi s prvencem veliko bolje sproduciran, pa tudi same pesmi so aranžmajsko na višjem nivoju. Je pa v glasbi še vedno prisoten močan vpliv Dannyja Elfmana, skladatelja, ki je poskrbel za zvočno podobo večine filmov Tima Burtona, še najbolj glasbe iz Nightmare Before Christmas, kakor tudi Bertolta Brechta in skupine Tiger Lillies. V bistvu še najbolj zvenijo kot Tiger Lillies za metalce. A to jim ne gre jemati za zlo, saj se celota, ravno zaradi osnove na metalu, vseeno sliši sveže in dokaj originalno. Je pa res, da zaradi tega komadi zvenijo podobno in predvidljivo, kar je eden od glavnih minusov plošče. Poleg tega bi kot slabšo stran plošče izpostavil tudi produkcijo, ki je sicer boljša kot na predhodni plošči, a vseeno zvok ne daje globine, ki bi jo od take glasbe pričakoval. Največja zamera je v dinamiki, saj le-te praktično ni, tako deli skladb, ki so aranžmajsko tišji, sekajo ven z enako glasnostjo kot močni in glasni deli.

Še vedno pa je najsvetlejša točka njihove glasbe Persie, ki s svojim vokalom še bolj navdušuje kot prej. Od delov, kjer poje s svojo značilno vibrato tehniko, ki je v primerjavi s prvencem za nekaj razredov boljša, do liričnih in temačnih delov ter obvladovanjem tako kričanja kot kruljenja, ki se ju ne bi sramoval še tako klen metalski band. Prav tako je tudi njeno igranje harmonike še bolj izrazito in izpopolnjeno in s tem popelje samo zvočno sliko skladb na višji nivo.

Skratka, album Naught je soliden izdelek, ki ga je bilo vredno čakati šest let, hkrati pa še vedno pušča dovolj prostora za nadgradnjo, predvsem v sami produkciji, pa tudi sam vrstni red skladb bi bil lahko bolje razdeljen, saj po odličnem začetku plošče ta v drugi polovici izgublja svojo nit, s svetlimi izjemami, kot so Swimming Hole in Dried Moat.