Specula, 2024

»The two stolen years that have disappeared from my accounts without a trace …«

Dve pandemični leti, ki sta bili pravzaprav izbrisani iz zgodovine, sta pomenili zamrznitev tudi za plodovito sodelovanje Teha Tearda in Blixe Bargelda. Imenitnemu debiju Still Smiling iz leta 2013 je tri leta kasneje sledilo nadaljevanje Nerissimo. Oba albuma sta zgrajena na brezskrbnem, življenjskem, kafanskem naslavljanju tematik v vsaki skladbi, brez vpetosti v koncept albuma, kot denimo to počno v Bargeldovi matični zasedbi Einstürzende Neubauten, ki je mimogrede od lani bogatejša za nov dvojni album. V ospredju je Bargeldova večplastna narativa, pod njo pa prepleti komorno klasičnih aranžmajev, filmske glasbe, industrijsko rockerskih vsekov in še česa, venomer izvedenih s širokim naborom glasbil. Najnovejša med njimi so prav gotovo basovska marimba in orkestrski zvončki oziroma mednarodno in po Oldfieldovo bolj znani kot tubular bells ter nekateri drugi inštrumenti. Od zadnjega albuma je minilo osem, skoraj devet let. Takrat se je zdelo, da je bila glavna stvar sveta brexit, pravi Blixa Bargeld. Zdaj so časi drugačni, grozote in bedastoče sveta so strnjeno narasle, brexit pa je proti njim kamilica. Toda Teho in Blixa ne kažeta dobrodošlice svetobolju, delata, kar najbolje znata. Pred nami je tretje poglavje njunega sodelovanja, še bolj domačno, pogovorno, vsebinsko in jezikovno ležerno od predhodnikov. Christian & Mauro sta Blixa & Teho, izvorni poimenovanji, ki ju glasbenika ne več uporabljata več.

Deset novih skladb sta ustvarila v obdobju osmih let na relaciji Rim–Berlin. Podobno kot na prejšnjih albumih tudi na novem albumu Bargeld deklamira pretežno angleško, nemško in italijansko, včasih pa mu iz grla izleti še kaka francoska rečenica, denimo c'est la vie. Že zdavnaj je jasno, da je jezikovni praktik in narativni filozof, ki daje prednost nagonu in zgodbi. Prav v kombinaciji s prostrano in široko razpeto glasbo Tearda se zdi, da Bargeld uspe izraziti lebdeče misli, razmišljanja, ki se jih poleg vremena da razpredati v obliki daljših ali krajših smalltalkov. »You make excellent cake dear Carlo …« pihne na dušo italijanskega astrofizika Carla Rovellija, ki je bojda tudi dober pek peciva, nato pa nadaljuje z mislijo: »90% of the universe seems to be invisible … It's hollow in the center … the universe is kind and not very special … just so-so …«. 

Zavidljivo okorna dikcija, gibka v svojem ritmu, poudarja napetosti pri resnih tematikah, zagotovo pa izpopolni tudi humorne dele, za razliko od denimo Pattonovega poskusa na albumu Mondo Cane, ki mu kljub dobremu skupnemu doprinosu plošče ne manjka italijanskega afnanja. »Spremiagrumi per umani … Makes good umami …« ali po domače »ožemalnik za ljudi … naredi dober umami okus …«, zamrmra Bargeld v skladbi Menschenentsafter, ko v izmenjavi z godalnimi staccatiin dromljanji kreira idejo o novem kuhinjskem pripomočku. Treba je umreti ali Bisogna Morire je preurejena pesem iz 16. stoletja s ponavljajočim se motivom, ki je poleg nekaj izvirnih delov besedila s sprijaznjenjem s smrtjo okitila vse najnovejše poklice, kot so influencerji, TikTok plesalci, YouTuberji, vozniki Uberja, podcasterji in preostali, Bargeld pa spotoma vzklikne še nekaj kratkih bella ciao.

Podobno kot se v skladbi Dear Carlo zdi, da sta Blixa in Teho pri Carlu na obisku, se na albumu Christian & Mauro ta vtis nehote ponavlja. Bargeld govori zase in za druge, piha, lovi slino, šepeta, medtem ko Teardo nevpadljivo vceplja zametke za nove tematike znotraj že odprtih. Kulise se menjujejo od baročnih, pripovedovalskih, ulovljivih napevov in dramaturških skrajnosti do mnenjskih izmenjav. Še en konstruktiven obisk pri Tehu in Blixi s krasnim izvedbenim gostoljubjem in eleganco. Vesolje pa ostaja prijazno in nič posebnega … je, kar je …