samozaložba, 2022

Patricia Arh je mlada tekstopiska, vokalistka in producentka, ki z aliasom tetameta že nekaj let ustvarja glasbo, katere fragmente smo slišali tu in tam od leta 2020. tetameta je že vtisnila pečat nekaterim zloglasnim ljubljanskim kulturnim dogodkom, še preden je bila dostopna studijska zbirka njene glasbe. Pred dvema letoma smo jo gostili na hišnem Afterpartyju, nekatere utrinke pa ste lahko v zadnjih štirih letih videli in slišali na različnih malih odrih, kot tudi v sklopu cikla Poletje v Šiški in na festivalu Sonica 2021. Zadnja leta je torej počasi vezla, pletla in spajala teksture in letošnjega oktobra postregla s prvencem, naslovljenim Intera.

Album Intera je nastajal počasi. Glasbenica je za oživitev svojega umetniškega izraza uporabila dobro staro-novo metodo naredi sama oziroma vzemi sinte, naloži Ableton in se pač loti dela. Prek nadgrajevanja produkcijskih zmožnosti in grajenja projekta pa je začela sodelovati s koproducentom Petrom Dimnikom, Žanom Šebrekom za bobni in različnimi perkusijami ter vizualno umetnico in 3D-oblikovalko Nežo Knez, ki skrbi za vizualno zgodbo projekta. tetameta tako k izdelku pristopa z več zornih kotov, in čeprav je to njen solo projekt, ni individualen proces ali individualna pripoved. 

Album je nekakšen izbruh notranjega čustvenega viharja, ki ga tetameta osmišlja s pretkanimi elektronskimi elementi, teksturno bogatimi sintetizatorji, ki tvorijo včasih preprosto, drugič razštelano, pogosto pa srhljivo zvočno krajino, čez katero so plasteni bobni. Ti celotni produkciji dodajo spevnejši, pop-rockovski element, ki spominja na popularne balade. Vse to pa preglasi Patriciin močan in prodoren vokal. Tako je prodoren in dramatičen, da ob komadih, kot sta uvodni ma>de>larna in abyss, v nas vzbuja asociacije na emo pop balade prejšnjih desetletij in s tem zaneti iskrico nostalgije. Pri drugih, elektronsko bolj kreativnih komadih, kot je bleak or bare, v katerem je vokal bolj egalitaren do inštrumentov, pa sintetizator izžareva barvito melanholijo.

Ob vstopu na ploščo nas glasbenica pozdravi s temačnimi zvočnimi odtenki, ki jih kontinuirano riše skozi celotno ploščo. Prostora za pozitivo, optimizem in veselje tako rekoč ni. Mračnost nas sicer ne duši, ni zgoščena ali tesnobna. Dihamo globoko, vendar šele, ko nas preplavi mrak, ki iz nas izvleče tista čustva, ki se kopičijo in brbotajo v nas čez dan in čakajo na izbruh. Kot smo že omenili, je album predvsem atmosferičen in rdečo nit pelje s slikanjem zvočnega ozračja. Čez prepletajoče se sinte, bobne in male elektronske detajle pa slišimo močan, prodoren glas tetemete in njeno pripoved. Ta z izjemo komada nožčakamnož govori v angleškem jeziku. Tekstopisje je tudi glede na strukturo skladb nekonvencionalno, s čimer obide generičnost bolj popoidnih balad. Čustva, ki jih izliva, pa so tista, ta globoka – žalost, dvom, negotovost in razočaranje, ki se iz melanholičnosti na trenutke spremenijo v jezo, na primer v komadu better than this.

Glasbenica album zastavi tako, da poslušalec lahko doživi katarzo. Vsa napetost in dramatičnost v zaključnem in tudi enem najboljših komadov na plati, skladbi sunflowers, naslavljata tesnobo, s katero se glasbenica spopada, ko ponavlja verze »I get to manage it (forever), I get to manage it, (for better)«. S tem album ne zapade v svetobolje ali zgolj jamr, temveč zaključi s samorefleksijo, ki ji sledita vztrajnost in volja do sprememb. Album, iz katerega se izlivajo najmračnejša občutja, nas vendarle ne pusti depresivnih, kar lahko deloma pripišemo mestoma tako zelo dramatičnemu vokalu, da že preseže mejo resnosti.

Ko poslušamo album v objemu domače odeje ali na nočnem sprehodu med ljubljanskim betonom in meglicami, občutimo razliko med studijsko verzijo in živimi nastopi. Koncert namreč zaradi močne vizualne komponente Neže Knez daje bolj celosten vtis. Vizualije so pomemben element, ki nam pomaga saturirati elektronsko produkcijo – razpira prostor za bolj odprto, abstraktnejšo interpretacijo in dodatno uravnoteža bolj popoidne strukture albuma. Kljub temu je album koherenten in je kot celota projekt to, kar nakazuje že naslov – Intera. Beseda v italijanščini pomeni »cela« oziroma »celota«, kar lahko na prvo žogo označuje izdelek kot zaključeno celoto ali pa z bolj introspektivnega, subjektivnega vidika avtorico kot nezlomljeno, zaceljeno, suvereno. 

tetameta na sceni ni primerljiva z nikomer iz trenutnega elektronskega pop podtalja. Če bi njeno produkcijo bolj stilizirali in komade generično strukturirali, bi lahko pomislili na Raiven, vendar se temu izogne prav zaradi bolj distorzirane, grobe produkcije in nekonvencionalnosti. Producentka, na katero pomislimo z vidika introspekcije in izraza, pa je Malidah, če bi ji dodali nekaj elementov AKA Neomi. Vendarle pa si tetameta izrisuje lasten zvočni izraz in mesto na sceni. Kot pravi v komadu nožčakamnož, je šele na začetku, tako da ne bomo špekulirali, kje bo našla svoj prostor. Zaključimo lahko s tem, da je Intera koherenten izdelek in intriganten začetek glasbene poti, poslušalce pa vsekakor že matra firbec, kaj bo tetameta pripravila v prihodnje. 

Naslovnica: Neža Knez