THE DWARFS FROM EAST AGOUZA: RATS DON'T EAT SYNTHESIZERS

THE DWARFS FROM EAST AGOUZA: RATS DON'T EAT SYNTHESIZERS

Oddaja
14. 5. 2018 - 19:00

Annihaya Records, 2018

 

Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo trojec The Dwarfs From East Agouza v svet spravil še kakšno izdajo, ki bi nasledila njegov odlični prvenec izpred dveh let. Album Bes, s katerim so Alan Bishop, Sam Shalabi in Maurice Louca obelodanili začetek svojega plodnega sodelovanja, je takrat poleg zasluženih pohval pritegnil kar nekaj pozornosti tudi zaradi nehvaležnega in že prepogosto problematiziranega zahodnjaškega zanimanja za godbene eksotike, ki se napajajo na izrazju nam tujih kultur. Površinsko in pogosto neutemeljeno obravnavanje umetnikov kot predstavnikov miljeja narodnih tradicij ali kot glasnikov manj znanih alternativnih scen je avtorja današnje Tolpe skoraj neizogibno doletelo, saj se v zadnjih letih velik del njihovega delovanja vrti v živahnih krogih glasbenega podtalja egiptovske prestolnice. Uokvirjanje in sistematiziranje glasbo nocojšnjih avtorjev pravzaprav spremljata že ves čas njihovih karier, saj se s svojim delom venomer gibajo na težko opredeljivem območju zvočnega eksperimentiranja, v katerega pogosto vključujejo glasbene izraze nezahodnih tradicij. Nekoliko ironično je v tem pogledu Kairo zanje bolj pomemben zato, ker nudi odmik od tovrstnih miselnih okvirov, in ne zaradi prvoosebnega stika s tamkajšnjo kulturo, ki bi nudila iztočnice za nova glasbena raziskovanja. Ta se sicer v okolju, kjer mnogi miselni okviri niso niti definirani, porajajo z večjo lahkoto kot tukaj, kjer jih proizvajamo pod prisilo mantre out-of-the-box mišljenja.

V primerjavi z drugimi nedavnimi izdajami glasbenikov nocojšnje zasedbe in projekti, ki jih v mnogih sodelovanjih trenutno izvajajo, je njihov skupni trio Dwarfs From East Agouza nekakšno improvizacijsko igrišče, na katerem se spontane ideje lahko po mili volji izoblikujejo in razvijajo. To se odraža tudi v strukturiranosti albuma, saj ga sestavljata le dve daljši kompoziciji, s skupnim trajanjem dobrih petintrideset minut. Neusmerjenost in neobremenjenost s končno podobo dela se lahko tukaj meša z dobro mero prikritega humorja. Če je ime prvega albuma, poimenovanega po egipčanskem pritlikavem božanstvu, še porajalo kakšne morebitne razlage, je naslov nocojšnjega – Rats Don't Eat Synthesizers – plod internih zajebancij, podobno kot velja za samo ime zasedbe. V podobnem duhu je razigrano tudi samo igranje članov. Med njimi je na prvi, istoimenski skladbi albuma še posebej izstopajoč Sam Shalabi. Njegovo gosto nizanje brenčeče distorziranih rifov, v katerih se posamezni toni na trenutke razpotegnejo v disharmonične stoke, se v nepredvidljivih zasukih sprevrača v hreščeče groove, ki lahko ustvarijo tudi vtis izvenritmičnosti. Alan Bishop medtem na basu vztrajno kroži s svojo milozvočno podlago in se v ospredje postavi šele na drugi skladbi, ko poprime za altovski saksofon in vstopi v inštrumentalni dialog ter vlogo solista. Redkeje v ospredju, vendar venomer v ozadju dogajanja, pa Maurice Louca s svojimi elektronskimi napravami in nizanjem raznih orientalskih tolkalskih linij narekuje ritem, z raznimi šumi, glitchi in dromljanji ustvarja zvočne kulise ter s sinti plemeniti in krepi igro drugih dveh članov tria.

Ob poslušanju albuma Rats Don't Eat Synthesizers se težko izognemo primerjavi z njegovim predhodnikom. Najbolj opazna je razlika v strukturiranosti albuma, saj je predhodnega sestavljalo veliko več skladb. To samo po sebi še ne pove veliko in šele ob poslušanju je opazno, da lahko album razdelimo tudi na manjše kompozicijske enote, ki jih povezujeta skupna melodična tema in homogenost zvoka. Album je posnet v duhu žive, improvizirane izvedbe, zato so skladbe bolj bogate v detajlih, ki jih prinašajo linije posameznih inštrumentov, a manj pestre v naboru različnih zvokov, ki se tekom skladbe med seboj kombinirajo. Očitni razliki med albumoma sta tudi večja intenziteta igranja, ki je nasledila bolj artikulirane in hipnotične linje, ter večja grobost zvoka, za kar je v največji meri odgovorna kitarska distorzija, ki je zamenjala čisto zvenenje strun. Album sleherniku verjetno ne bo šel tako zlahka v uho, kot je šel njegov predhodnik, in zato ne bo dosegel tako širokega števila poslušalcev. Z veliko mero špekulacije bi si lahko zamislili, da se je glasbenikom po mnogih uspešnih in široko sprejetih projektih zahotelo nekaj težje prebavljivega materiala, v katerem sta vsaj Shalabi in Bishop že preizkušena mojstra.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness