Fuzz Club, 2025

Brooklynska zasedba The Men je kljub neprestanemu glasbenemu razvoju in bogatemu diskografskemu doprinosu venomer uspela ostati na dobrem glasu in pri dobrem sprejemu. Garažiran pankerski naboj, ki ga nosi skozi sedemnajstletni obstoj, je rada cepila s širokim naborom muzik iz globoke zgodovine rokenrola. Razume se tako s tradicijo kot tudi z eksperimenti v glasbi, zato so albumi raznoliki in razgibani, žanrsko pa nepredvidljivi. Od visokooktanskega rokenrola, panka, hrupnega rocka, novega vala, ameriškega folka, americane, countryja in psihedelije, shoegaza, bluza in še česa. Vedno daleč od bledega, enoličnega in značajsko pomanjkljivega. Danes je pred nami njihov deseti studijski album, Buyer Beware.

The Men so se v svojem obstoju večkrat kadrovsko prevetrili, nekajkrat pa tudi zamenjali vloge v bendu. Trenutno postavo sestavljajo Nick Chiericozzi z vokalom, kitaro in saksofonom, Kevin Faulkner z basom, Mark Perro s kitaro, vokalom in klavirjem ter Rich Samis z bobni. Pred dobrima dvema letoma so The Men izdali album New York City, neke vrste ponovno raziskovanje domačega nespečega mesta, bogatega z glasbeno zapuščino. Na tem albumu zvenijo najbolj podobno svojim prvim stvaritvam, nabritemu rokenrolu iz nekega drugega časa. To je bil tudi bendov svojevrstni pandemični reset in najdba novega-starega zvoka. Lo-fijevski zajem zvoka je zakrivil Travis Harrison, znan po delu z Built To Spill in Guided By Voices. Snemali so neposredno na trak, kar je naletelo na bendovo navdušenje, podobno pa se je z zvokom ujela tudi energija na živih nastopih. Z enakim pristopom in Harrisonom so nadaljevali tudi na novem albumu Buyer Beware.

V trinajstih komadih, ki se zvrstijo v dobre pol ure, The Men obravnavajo problematične čase, osebne stiske in politične vratolome. Te teme z besedami »the world is ending… grab a seat… enjoy the ride.« načne uvodna Pony, ki spomni na tris skandinavskih rokenrolerjev iz devetdesetih let – Gluecifer, Hellacopters in Turbonegro, medtem ko kompaktna At The Movies prikliče na dan sandiegovske Rocket from the Crypt. Naslovna skladba Buyer Beware izvablja neprizanesljivost Dead Moonov, spevnost detroitskih Death in surovost The Sonics, komada Fire Sermon in PO Box 96 pa starega duha kalifornijskega hardcora po Circle Jerks in Black Flag. Skladba Charm gosti vokalistko Jess Poplawski, ki preobrazi bend v ušesom prijaznejšo godbo v stilu pogrešanih klubskih maratoncev 7AM, ta pa se nadaljuje z odvodom komada, kot bi jo zaključili Dinosaur Jr.

Marsikaj s plošče Buyer Beware se bo zdelo domače, ne nujno neposredno znano, zagotovo pa zvočno neolepšano, iskreno in našpičeno. V osnovi gre še vedno za bendovsko medigro brez elektronskih inštrumentarijev ali efektur, znotraj nje pa za neusahljivo razkrivanje idej. Skomine po znanih imenih širšega rokenrola se vrstijo prehitro, da bi The Men obtožili za iztrošene retrogradneže, če že za starodušce, ki javno diskutirajo o današnjih problemih. Ponekod o apokaliptičnih razmišljanjih, kot v doomerski skladbi The Path, ali pa o nepokorjenosti v protometalski Get My Soul, v kateri pravijo: »the future is caving in but I ain't gonna live that way… you're never gonna get my soul.«

Buyer Beware je dokaz pristnega, večobraznega rokenrola, ki očitno z znanimi sestavinami še vedno doseže strasten in intenziven doprinos. Željni inovacij v kitarski godbi lahko album brez skrbi preskočijo, medtem ko bodo zvedavi uhlji neštetih preteklih razočaranj in stagniranj zagotovo pridobili na izkustvu.