Two Gentlemen Records, 2019

»Elle montre son vrai visage (Ona kaže svoj pravi obraz)«

Dobrodošli v novi ediciji gruvi trensa na švicarski način. Pozabite na instagram, saj je tu Data Mirage Tangram, ki vam v eni uri postreže z več vsebine kot premorejo podatkov in iluzij vsa družbena omrežja skupaj. Prav tako, kot je puzzle tangram sestavljen iz sedmih geometrijskih likov, je tudi nov album The Young Gods sestavljen iz sedmih komadov različnih ploščin in zvočnih barv. Nova plošča zrelih mladih bogov je zorela v mislih devet let, vse od leta 2010, ko je izšla zadnja Everybody Knows, ki so jo leto kasneje predstavili tudi pri nas. Takrat smo jih videli že četrtič – prvič leta 1989 v K4, nato pa še 2001 v Ortu in 2007 v Gala Hali – peta seansa pa nas čaka že čez dva dni v Kinu Šiška. Kultni industrialci so si vzeli čas, ki si ga perfekcionisti pač vzamejo, da izpilijo ves material, spihajo prah iz zvočnih por in naoljijo stroje.

Poleg pokojnega Franka Bagnouda in Franza Treichlerja, ki je edini stalni član benda in ki je bil pred leti počaščen s prestižno švicarsko glasbeno nagrado za svoje doprinose k raznolikosti glasbe in širjenju alternativnih viž, je bil ustanovni član še Cesare Pizzi, ki je glasbeno poniknil za dve desetletji, a se je na predlog Treichlerja vrnil in zdaj skupaj z Bernardom Trontinom tvorita aktualno zasedbo. Elektro-noise teroristi, ki so si ime nadeli po drugem EP-ju newyorških Swansow, ki ga je produciral, kakor tudi prve albume The Young Gods, rojak Roli Mosimann, so od nekdaj prisegali na zasedbo z vokalom, sempli, klaviaturami in bobni. Kitara je bila v preteklosti praviloma semplana, zdaj pa jo ima Treichler vsepogosteje na dosegu roke, ko se mu pomilovati jo zahoče.

Zadnjih dvajset let pri bendu ni več zaslediti težkega, temačnega industriala, ki ga je krasil in ki je marširal vštric z ekshibicijami Alaina Jourgensena. Niti ni več kabarejskih aditivov, niti dramskih vložkov fantazmagoričnih vokalov na trenutke že kar simfoničnega industriala, kakršen je bil recimo The Young Gods Play Kurt Weill, album, posvečen nemškemu skladatelju. Danes, ko je mladostna jeza zajezena, so bližje tisti točki, ki so se je sredi 90-ih let dotaknili z albumom Only Heaven, na katerem je elektronika zadušila noise, ali pa bližje točki preloma z obrata tisočletja, ko so s Second Nature lucidno blesteli s supersonično astronomsko hitrostjo. Tangerinovsko ambientalno zasanjanega Music for Artificial Clouds niti ni treba omenjati, saj je močno odstopal od bombardiranja v zgodnji fazi benda, ki je zdaj definitivno opešalo. Bend se je vse bolj posvečal raziskovanju raznolikih zvočnih pejsažev in jih raziskal do potankosti. Lep primer za to je nov komad You Gave Me A Name, ambientalno plesna repeticija, katere ritem te »odpelje, da je veselje«.

Album je zmiksal hipnotični guru Alan Moulder, ki je svoj čas močno ožigosal že tako veliko živino, kot so Depeche Mode, U2, Smashing Pumpkins ali Nine Inch Nails. Slednje na kar nekaj albumih, vključno z zadnjim Hesitation Marks iz leta 2013, ki nosi podobne Moulderjeve brazgotine kot najnovejša kreacija The Young Gods. Atmosfera uvodnega, stopnjevalno prebujajočega se komada Entre En Matière je le ena od značilnih podobnosti. Tear Up The Red Sky ni pozno U2-jevski le zaradi Moulderja, pač pa tudi zaradi barve vokala in kitare. Že sam The Edge je The Young Gods nekoč omenil kot inspiracijo. Zdaj mu vračajo. Komad je injekcija adrenalina na tem hipnotičnem albumu. »Here we are so seraphim, decipher codes in the sky, here we are so pentagon, with canvas bags on the head.« Poleg omenjenih dveh komadov zapira prvo fazo tega pomladnega albuma single, ki ga je tudi naznanil. Figure sans nom je plesno pozibavajoč triptih natripanih beatov, sanjave kitare in Treichlerju domače mistične francoščine. V odtujenem svetu avatarjev se nazadržno spreminjamo v brezimene figure, ki ne kažejo svojih pravih obrazov.

Druga faza albuma je bolj eksperimentalna. Paberkovanje raznolikih zvokov in njih kolažiranje je še vedno v modi. Lomljivi ritmi in sempli kraljujejo v Moon Above ter v kar 11-minutni minuciozni mistični mantri All My Skin Standing. Omamen pulzirajoč vrtinec nas posrka v globine Dead Can Dance in višave Massive Attack, iz psihadelične narkoze pa nas prebudi ostra kitara, ki ostro zareže po sredini naježene kože. The Young Gods so čedalje bolj kameleonski. Menjajo barve in v vseh žarijo ter blestijo do popolnosti. Vsak komad je potovanje v neznano. Plošča Data Mirage Tangram se bo odvrtela tudi to soboto na zvočnem platnu Kina Šiška, premierno pa si jo zavrtimo na naših valovih.

https://www.facebook.com/events/2118415188224770/