Dur & Doux/Sonic Transmissions Records, 2022

Tortuga Alada je duo argentinske violončelistke Violete Garcíe in kolumbijske saksofonistke ter klarinetistke Marie Valencie. Leta 2018 sta izdali svoj prvi album Cuadernos de viaje n​°​1, letos pa je izšel še drugi del, ki je bil posnet že pred dvema letoma. Vse to nam pove, da glasbeni album ni najpomembnejši produkt dua, temveč bolj sprotno beleženje. Pravzaprav bi albumov lahko bilo toliko kot nastopov in vaj, saj je glasba spontana, v veliki meri improvizirana, zvočni zapis pa nam zato predstavi le enega od mnogih edinstvenih trenutkov. Napaja se iz svobodnega jazza in ohranja vezi s komponirano glasbo. Prejšnji mesec je duo skupaj z rouge-ah nastopil v Cankarjevem domu. A danes preizkušamo, kako njegova glasba deluje po večkratnem poslušanju, in recenziramo Cuadernos de viaje n​°​2.

Tortuga Alada pomeni »krilata želva«, namišljeno bitje, ki je hkrati nerodno in elegantno. To še najbolje opiše sinergijo violončela in pihala, ki je ali bas klarinet ali alt saksofon glede na to, kateri inštrument lahko v danem trenutku bolje dohaja širok razpon violončela. Pomembno je namreč, da se lahko glasbili v nekaterih skladbah zvočno spojita v eno, drugje pa poskušata kontrastirati s svojimi posebnostmi. V osnovi je Cuadernos de viaje n​°​2 nadaljevanje raziskovanja odnosa med obema glasbiloma. Druga in tretja skladba sta na primer zelo performativni, torej zaživita v svoji spontanosti, ki ustvarja negotovost in izjemnost. Nato lahko v četrti in peti skladbi spet prisluhnemo stapljanju v enem zanosu, ki ustvarja ambiente, v katerih je vse povsem pričakovano in poslušalec ni več del pripovedi, temveč zgolj opazovalec. Tej vlogi se lahko prepusti zaradi motivov, ki ne izlivajo čustev, temveč jih vzbujajo, saj nas povlečejo skozi polja asociacij. Sozvočje je učinkovito, ker se barvi obeh glasbil povsem pomešata v melodiji, kar je izstopajoči dosežek albuma. Čutimo lahko, da sta glasbenici pozorni le na zven ena druge in ne na jazzovske vzorce.

Preostale skladbe slikajo svoje spontane vtise, glasbenici pa uporabljata vse možnosti ekspresivnih zvočenj, kot je na primer prasketanje violončela. Ambient, ki proti koncu albuma s kakšno melodijo in ritmom postane nekoliko regionalno zaznamovan, se stopnjuje v finale z naslovom Sinalefa hacia el sur, v katerem se duu pridruži še kvartet z oboo, violino, tenor saksofonom in harmoniko. Ta načenja napev, na katerega se ostali inštrumenti sproti navezujejo in improvizirajo z isto temo. Spomni nas lahko na pristop domačega glasbenika Bratka Bibiča in na argentinsko priseljensko glasbeno zapuščino, ki ji razglašeno pripevajo vzgibi, prvinski in temačnejši od napeva. Zdi se, da sta tu komponirani in improvizacijski pristop povsem prepletena, saj zvočenje izstopi iz prostega dialoga in se uredi v hierarhijo.

Cuadernos de viaje n​°​2 dvojice Tortuga Alada uspešno nadaljuje to, kar je prvi album začel, saj daje več prostora čutnosti in ambientalnosti, ker se glasbila med seboj že dobro poznajo. Motivi so se razgalili in odpira se zaodrje, ki pelje k metapripovedi, kar pomeni manj neposredne ekspresije. Zato je album privlačen tudi poslušalcu, ki ga poleg zgodbe zanima čista estetika kot stranski produkt glasbenega trenutka. Ob večkratnem poslušanju nas bo torej vedno bolj pritegnila tenkočutna ambientalnost kot groba performativnost. Cuadernos de viaje n​°​2 zato ne terja naše nenehne pozornosti, saj eksperimentalno glasbo zapelje v spremljevalne napeve, pri čemer se še vedno čuti njeno osnovo, dekonstrukcijo klasičnega igranja.