20 Buck Spin, 2019

Skupine, ki se v zadnjih letih zbirajo pod okriljem ameriške založbe 20 Buck Spin, zaudarjajo že na daleč. Izdaje te založbe hitro - čeravno ne izključno - povezujemo s tistim predelom death metala, ki črpa pri koreninah žanra, sicer pa v primerih plošč, ki jih zalaga 20 Buck Spin, le redko naletimo na popolnoma zgrešen bend, ki si ne bi zaslužil pozornosti. Nemalo je torej v njenem katalogu zasedb, ki preprosto izkazujejo ljubezen do neciviliziranega izvora glasbene zvrsti death metal, in hkrati tudi takšnih, ki si to ljubezen vzamejo kot izhodišče za nadgradnje v številnih različnih oblikah. Nekateri očitno s takšnimi poskusi uspejo, drugi ostajajo na trdnih, preverjenih tleh. Nekaj rastočim in nekaj obtičanim izdajam letošnje bere založbe smo se posvetili že v eni nedavnih edicij oddaje DJ Grafiti, tokrat pa se v Tolpi bumov posvečamo predzadnji izdaji založbe, novemu albumu zasedbe Vastum z naslovom Orificial Purge.

Kvintet iz San Francisca obstaja od leta 2009, v tem času pa se je podpisal pod štiri dolge albume. Člani benda so povezani tudi z zasedbami Acephalix, Necrot, Ulthar, Mortuous in še nekaterimi drugimi bolj ali manj pomembnimi akterji ekstremne metalske srenje Kalifornije. Bendov najvražji izdelek je bil zagotovo njihov tretji album Hole Below, s katerim so - po mnenju mnogih - Vastum ustvarili eno izmed boljših death metal izdaj tega desetletja. Nič čudnega, da so nekateri ploščo Orificial Purge res nestrpno pričakovali. V dnevnih programih Radia Študent smo do danes Vastum obravnavali predvsem v povezavi s komadom s prav tako peklenske, deljene izdaje s Spectral Voice iz Kolorada, ki vam jo prav tako priporočamo v posluh.

Znova se je torej zanimiveje ukvarjati s to vejo death metala, ki svoje agresije in terorja nikoli ni razvijala z izmaličenimi, brzinskimi distorzijami ali s tonom čez vse in prekomernim, umetnim trigger ropotom svojih izstrelkov, kot se je to na neki točki prijelo v primerih drugih, paralelnih linij žanra. Ustrahovanje v glasbi, kakršno igrajo denimo Vastum, izhaja iz povsem drugega spektra glasbenih sredstev, ki se ne izpostavljajo kot stalni, neizprosni udar vseh vključenih, a vendarle terorizirajo na drugačen način: manj jasna zvočna slika, ki jo pogosto opisujemo kot zven iz temačnih globin; skoraj pregloboko v miksu skriti growli; zvočno izrazito težka kitarska godba. Glasba s takšnimi lastnostmi se največkrat izkaže za mnogo bolj zlobno, podlo in pretečo od marsikatere druge, saj pleni prav strašljivo postopoma.

Dobre pol ure dolga plošča Orificial Purge morda ne udari tako neprizanesljivo, kot njena predhodnica - vsaj ne v smislu teže zvena, še vedno pa tukaj ne govorimo o kakršnemkoli sklepanju kompromisov. To je globoka in visoko viskozna glasba, ki ne temelji na mehanski uigranosti, temveč na hrumeče zastavljenem gruvu in topotu dobro začinjenega death metala. Vokalno podajanje med Leilo Abdul-Rauf in Danielom Butlerjem - kljub podobnostim med njunima glasovoma v nizkem registru - pogosto prav objestno vlada nad vključenimi inštrumenti. Tudi na novi plošči so razlike v izgovorjavah in samem karakternem tonu obeh vokalov izredno usklajene in izbrane. Po uvodnem udaru Dispossessed In Rapture (First Wound) in še globlji drugi rani I On The Knife (Second Wound), po tem stičišču dveh gorečih death ofenziv, v katerih se debele distorzije pretakajo pod izvrstnimi vokalnimi eksekucijami in prav takim bobnarskim copotanjem, se v sredinskem predelu plošče izgubi začetni zanos. Abscess Inside Us morda še najbolj pušča v primerjavi z izjemnim začetkom plošče. Morda gre za preveliko porabo energije v enem samem komadu, ki - kljub hreščečim solažam - ne doseže istih vrhuncev, kot skladbe z začetka ali zaključka plate. Naslovni Orificial Purge tak vtis le delno popravi in morda stopi osamljeno stopničko višje. Tudi enoličnost je lahko vrlina, a po tako vihravem štartu se je s tema skladbama težko sprijazniti, zato je dobro, da sklepni Reveries in Autophagia ter His Sapphic Longing spet vse obrneta na glavo. Kot skupek album sicer stoji, rahle očitke pa si kljub temu zasluži omenjeni osrednji del albuma, v katerem gromovita atmosfera pojenja oziroma za njo ostanejo le spihane sledi.

Vastum sicer že lep čas ne sodijo več le v družbo nakazanih plenilcev. Od večine kolegov v žanru se razlikujejo po drugačnih besedilnih gestah, ki jih poosebljajo. Noben satanizem ali poveličevanje hudiča, nobena grozljivka, znanstveno fantastična samota sredi kozmosa ali druga groza ne pretrese bolj, kot človeško nasilje. Izprijenost, spolno nasilje in takšen erotizem so teme, s katerimi Vastum nagovarjajo tudi na novem albumu. Že od nekdaj inspirirani z idejami francoskega intelektualca in družbenega teoretika Georgesa Bataillea in prav tako francoskega psihoanalitika Jeana Laplancha, Vastum načenjajo morda najbolj vsakdanja, a za marsikoga skrajna in neprijetna tematska prostranstva. Izrekajo vprašanja o mistiki greha, ustrahujejo z zgodbami spolnih zlorab, ki ustvarjajo nove spolne nasilneže, z avtofagijo - fenomenom razgradnje in regeneracije lastnega telesa oziroma biološkim obrambnim mehanizmom, s katerim celica ob pomanjkanju surovin za ohranjanje življenja reciklira lastne stare ali poškodovane dele in se torej prehranjuje sama s seboj -, pa s samodestrukcijo in številnimi drugimi nevarnimi psihološkimi stanji ter ostalimi rečmi, ki zadevajo predvsem temačne predele človeške psihe. Vse to naj bi za sam bend delovalo meditativno in navdihujoče, nenazadnje je vokalistka in kitaristka zasedbe Leila Abdul-Rauf psihologinja, zaposlena v organizaciji, ki se ukvarja z duševnim zdravjem, pevec Daniel Butler pa je izučen v klinični psihologiji. Vastum skratka delujejo premišljeno in globoko, vsekakor pa tudi preteče in grozljivo z vseh strani ...