Dying Victims Productions, 2019

Čeprav bi današnja adelsberška mrka in vražja glasba veliko bolj ustrezala terminu minule praznične nedeljske Tolpe bumov, se ji posvečamo danes, na uraden dan izida nove plošče Enter The Endless Abyss, četrtega velikega albuma izpod prstov postojnske četvorice Vigilance. Od leta 2010 obstoječa skupina na naši frekvenci nikakor ne predstavlja novosti. Kljub glasbenim levitvam in kadrovskim prevetritvam so Vigilance venomer vdano koncertirali tako doma kot v tujini. Čez leta so se pravzaprav ustalili v raziskovanju lastnega izraza, ki na novem albumu deluje še najbolj jasno do sedaj. Po lanski prenovi trenutno postavo Vigilance sestavljajo Tine Kaluža za bobni, Gilian Adam na vokalu in kitari, Andrej Škof na basu ter Anej Buonassisi na kitari. S kombiniranjem več različnih, pretežno metalskih glasb se je zasedba bodla že od samih začetkov. Prvi udar je jasno cepil heavy in speed metal z novim valom britanskega heavy metala v surovejših in bolj neotesanih predelih metalskega podtalja. Kasneje je bend vnašal še thrash, punk, proto black metal in še kaj tretjega, ves čas pa je brez dodanih čistin produkcijskih posegov ostal punkersko umazan v zvoku, kar je vsakič podkrepil tudi v živo. Posrečena kombinacija takozvanega počrnjenega heavy metala prav v primeru Vigilance zveni po starošolsko dodelano in v temnih prostorih starano, na soncu pa na pol plesnivo, a še vedno voljno gibko in užitno kot kdajkoli prej.

Enter The Endless Abyss s svojimi osmimi komadi stoji kot pregleden meni zmožnosti zasedbe Vigilance skozi obdobja njenega obstoja. Četudi gre za nadgradnjo, v tej glasbi ne moremo zanemariti prisotnosti njihovih prejšnjih stvaritev. Kitarski harmonični dialogi ostajajo nenasitni, agresivni strunarski deli ob živahni ritem sekciji nikoli ne zapadejo v enolična ponavljanja. Kot že na predhodnem albumu Hammer Of Satan's Vengeance smo tudi na novi plošči priče dvema pesmima v slovenščini, skozi kateri bend dodatno napetost in zloveščo energijo ustvari prav z uporabo preljubega trdega in šumljajočega zvena slovenskega jezika. Prav Dvoglava kača in Črni kolovrat dokazujeta, da so Vigilance zmožni zategniti uzdo in vnesti spevnost tudi v počasnejše komade, v katerih prvič glavnino zaseda tudi sam vokal. Gilianov vokal na plošči prvič ne napada z visokimi kriki, ki nikoli niso bili dovolj samozavestni in udarni, da bi prenesli težo bendovih inštrumentalov. Na novi plošči vokal ohrani predvsem rezkost, sluz in hrapavost, ki odlično sovpadejo z dodelanim igranjem, hkrati pa prebije frekvence ob ključnih momentih kaosa, ko se iz ozadja prikradejo tudi skupinski zborovski back vokali – denimo v komadu Night Raid. Vigilance so skratka na Enter The Endless Abyss lahko srednjeveško prostaški in direktni, kot to dokažejo v komadu The Return Of The Savage, drugič pritajeno razneženi, denimo v komadu Knights Of Valor, vselej pa vestno na strani zanikrnega in nečistega podajanja preklete črnine.

Adelsberg je tako torej močnejši za nov album, ki po svoje opeva že tako lepo povezano in aktivno glasbeno ter koncertno podtalje v tistih krajih. Vigilance pa so dokazali, da bi si, kot tudi številni drugi kultni metalski bendi, tudi na tem albumu res zaslužili podobo koze. Obvezno pa torej - vsaj na naslednjem ...