WADADA LEO SMITH/GEORGE LEWIS/JOHN ZORN: SONIC RIVERS

Tzadik, 2014

Po dolgih desetletjih prijateljstva, ad-hoc sodelovanj in medsebojnega občudovanja so se Wadada Leo Smith, George Lewis in John Zorn odločili posneti tudi pravi »high-profile« album. Plošča »Sonic Rivers« je izšla pri Zornovi založbi Tzadik pod novim razdelkom »Spectrum«, ki naj bi spet ponujal najboljše od najboljšega velikanov sodobne glasbe širokega spektra. K temu relativno elitističnemu, čeprav ne nujno slabonamernemu diskurzu »mojstrov« se sicer še vrnemo. A najprej je na mestu nekaj osnovne kontekstualizacije. Ploščo lahko namreč razumemo tudi kot srečanje dveh veteranov čikaške Association for the Advancement of Creative Musicians, torej AACM, ter Zorna, ki so mu ravno zgodnji AACM akterji z Art Ensemble Of Chicago in Anthonyjem Braxtonom na čelu v mladih letih odpihnili glavo. To je bil začetek dolge naklonjenosti, ki je pod pahljačo žlahtnega ZDA outsiderstva družila tako tiste akterje kreativnega afroameriškega kontinuuma, ki se niso mislili zapisati zgolj njim despotsko namenjenim jazz in blues miljejem, kot tudi Zornu podobne like – instrumentaliste, improvizatorje in skladatelje, ki so želeli biti vse naenkrat, ki so zrasli z do tedaj nepredstavljivo količino dostopnih informacij in ki so se v svojem umetniškem »vsejedstvu« vedno znova čutili globoko nerazumljene.

Wadada Leo Smith, George Lewis in John Zorn so si enaki v tem, da so težkokategorni inovatorji in idiosinkratiki na svojih pihalih ter, kot predvsem Zorn nikoli pozabi poudariti, znotraj svojega skladateljskega dela. »Sonic Rivers« je tako srečanje treh skrajno izdelanih umetniških govoric, tako na nivoju ožjega instrumentalizma kot tudi in predvsem na nivoju improvizacijsko-kompozicijskega pristopa. Pri vseh megalomanskih kombinacijah, ki so videti dobro na papirju, vedno obstaja tudi velika verjetnost polomije ali razočaranja. A Smitha, Lewisa in Zorna druži preveč stvari, da bi se to kar tako zlahka pripetilo. Vsi trije so mojstri kratkih epizodičnih zvočno-informacijskih trditev in gest, tak pristop pa zaznamuje tudi njihovo kolektivno muziciranje, ki se iz te točke tudi dobro razraste. Kot najbolj šibek člen se na trenutke pokaže Zorn, čigar specifična saksofonska govorica se zna, še posebej v zadnjih dveh desetletjih, ko v živo vse manj igra sax, tudi kontraproduktivno obrniti proti njemu. Njegov do obisti prepoznavni »blokovski« pristop k improviziranju lahko namreč deluje res vznemirljivo in pristno čudaško, kadar ga ženeta iskrivost in predanost špilanju. Hrbtna stran pa je, da kadar tega ravno ni, nizanje malodane gegovskih klišejev deluje precej utrujeno in nezanimivo, ker ima na nek način manjšo možnost za potopitev v kolektivni zven dogajanja. Kar pa seveda tudi ni vedno a priori negativno.

A taki pomisleki se pravzaprav zares porodijo le pri prvi skladbi z naslovom »Cecil Taylor«, kjer Lewis in še posebej Smith s svojimi kot puščica ostrimi trobentaško-slikarskimi potezami delujeta neprimerno bolj »tukaj« kot Zorn. Je pa naslovitev komada po še enem svetilniku afroameriških in širših kreativnih godb Cecilu Taylorju, zanimiv poklon in dodaten namig AACM dediščini. Govorimo seveda o epohalni solo plošči Anthonyja Braxtona »For Alto« iz leta 1969, ki vsebuje skladbo »To Pianist Cecil Taylor« in na kateri pravzaprav vsak kos nosi svoje posvetilo. »For Alto« je bil namreč eden ključnih faktorjev, ki so Zorna sploh spodbudili k temu, da je poprijel za saksofon. Na plošči torej lahko najdemo konstantno, večnivojsko referenčno prepletanje osebnih zgodovin in širših konceptualno-estetskih premikov znotraj praks ameriške povojne avantgarde. Zgoraj omenjen primer je zgolj eden od mnogih. Še pomembnejše je nemara dejstvo, da gre na »Sonic Rivers« za druženje treh močnih skladateljskih glasov, ki so vsak po svoje začeli ravno s komponiranjem za improvizatorje ter v desetletjih predanega dela razvili skrajno osebne in eklektične kompozicijske sisteme. Pri Smithu in Zornu lahko pravzaprav govorimo o pravih vzporednih umetniških svetovih z lastnimi grafijami, terminologijo, pravili in okultnimi referencami. Del tega najdemo tudi v artworku, ki sestoji iz reprodukcij Smithovih slikarij, ki so obenem tudi partiture njegovih kompozicij.

Pri ploščah, kot je »Sonic Rivers«, je vsekakor treba paziti, da se ne bi zaradi, sicer zaslužene, a kdaj tudi moteče izrednosti in plemenitosti akterjev, hvalospevi pisali že kar sami od sebe. Nahajamo se v historičnem trenutku počasne etabliranosti najdrznejših in inovativnih glasbenikov prejšnjih desetletij in vsi, tako publika kot organizatorji ter seveda tudi sami glasbeniki, ne vemo vedno, kako se s tako situacijo spoprijeti. Še najbolje se je verjetno usmeriti v partikularno in reči, da vsebuje »Sonic Rivers« nekaj res navdahnjenega igranja, denimo v kosih »North« in »The Culture Of Gun Violence In The US«, dobršno mero kompozicijske iskrivosti ter občutno težo vseživljenjskega predanega umetniškega snovanja.