Napalm Records, 2017

V spomin in opomin se dan po 72. obletnici dneva zmage nad nacizmom v Tolpi bumov ukvarjamo s skupino, ki obravnava vojno v vseh njenih oblikah – thrash metalce novega vala Warbringer. Američani so nas slabe tri tedne nazaj obiskali v Orto baru in nam med drugim predstavili prvo polovico najaktualnejše plošče Woe to the Vanquished, ki jo tudi obravnavamo na tem mestu.

Izid plošče je mnoge presenetil, saj je bil leta 2014 po odhodu nekaterih članov iz benda nadaljnji obstoj skupine pod velikim vprašajem. Ustanovni član, vokalist in frontmen John Kevill je ob mnogih naporih zasedbo obnovil in skupaj s kitaristom Adamom Carollom, ki je s skupino posnel prve tri plošče, in Carlosom Cruzom, ki je odbobnal tretjo in četrto, hitro spisal novi album, na katerem je moč slišati še dva nova člana.

Woe to the Vanquished je prvi album skupine, ki je izšel pri založbi Napalm Records, in pri katerega produkciji gotovo niso varčevali. Mastering je delo Howieja Weinberga, ki je enako delo opravil tudi za nekatere izmed najbolj kultnih metal albumov nasploh, denimo Raining Blood ameriških Slayer in Vulgar Display of Power njihovih sonarodnjakov Pantera. Te reference seveda upraviči že zvok sam, v primerjavi s predhodnim albumom je bas kitara nekoliko manj prezentna, v vseh ostalih pogledih pa je album nedvomno močnejši, predvsem vokalno. John Kevill od albuma do albuma napreduje v enega izmed najboljših pevcev in frontmenov na metal sceni, obvlada vedno več tehnik, njegova barva glasu pa je izrazito prepoznavna.

Kljub temu da ni konceptualna, je plošča glede na to, da gre za thrash metal, zasnovana precej eksperimentalno tako z glasbenega kot tudi z besedilnega vidika. Prvi štirje komadi služijo kot uvod, njihova struktura se sklada s preteklim delom benda, kljub morebitni predvidljivosti pa ponudijo kar nekaj odličnega materiala in bendovi klasični formuli dodajo še nekaj zvočnih elementov, ki končni produkt približajo melodični death metal in ambientalni black metal sceni. K temu največ pripomore bobnar Carlos Cruz, ki se pogosto poslužuje tehnik, ki za thrash niso najbolj značilne – od blastbeatov do sinkopiranih poudarkov na činelah, vse v prid večji razločnosti razgibanih kitarskih riffov.

Po Shellfire, bendovi sploh najhitrejši skladbi do danes, se album prevesi v drugo polovico, ki je, kot smo že omenili, nekako bolj eksperimentalna. Descending Blade nadaljuje rafal hitrih skladb, na njenem koncu pa se besedilnemu preobratu zgodbe pridruži tudi glasbena kulisa in nam predstavi hiter potek zadnjih trenutkov življenja vojaka. Že od začetka plošče so besedila močno prepletena z glasbo, vendar je zaradi enakomerne dinamike to težko zaznati, od tega trenutka naprej pa so glasba in besedila povsem združeni in delujejo med seboj dopolnjujoče, kar se stopnjuje vse do zaključne skladbe When the Guns Fell Silent. Epski zaključek v petih stavkih s skupno dolžino 11 minut in 11 sekund meri na leto 1918, ko se je ob enajsti uri enajstega dneva enajstega meseca zaključila prva svetovna vojna.

Na začetku je album hiter, močan in glasen, nato pa postaja splošno razpoloženje iz skladbe v skladbo vedno bolj temačno, kar nato v zaključni skladbi doživi vrhunec. Za thrash metal bi bilo pričakovati, da bo zaključek v najbolj udarnem segmentu dela, Warbringer pa z obratno strukturo uprizorijo preobrat. Vrhunec je dolg, težak in temačen komad, thrasherska antiteza, ki odlično služi sporočilu za albumom. Ko puške obmolknejo, ni zmagovalcev, preteklost je samo bled spomin, vse, kar ostane, je praznina.

Vae victis. Woe to the Vanquished. Gorje poraženim.

Skupina bo julija nastopila v Tolminu na festivalu Metaldays!