Samozaložba, 2020

Med raznimi prvoaprilskimi glasbenimi šalami, ki jih je bilo letos sicer ustrezno manj kot ponavadi, se je znašla tudi ena nič kaj humorna izdaja. Namreč samozaložena plošča lanskega ZARŠ debitanta. Dementia torej, kot jo razume in v glasbi predstavi Warlord Chipmonk. Ker smo tisto večje žanrsko presenečenje, ki ga je Gašper Letonja, sicer član zasedb The Canyon Observer in Marta Fakuch, serviral s svojim solističnim prvencem Nicotiana Tabacum, že prežvečili, nas naslednik ni mogel več vreči iz tira. Polno pripravljeni, opremljenimi tudi z idejami, ki jih je izzval predhodni album – sploh z zaključnimi komadi, ki so že nakazovali nadaljnjo smer razvoja, se zdaj lahko potopimo v novo pozabo z demenco.

Kljub podatku, da gre za starejše, zaprašene in skoraj zapuščene, v različnih obdobjih ustvarjene kompozicije, plošče Dementia nikakor ne moremo razumeti kot izdelka brez rdeče niti. Demenca je seveda krovni pojem za bolezni in stanja, ki jih označuje pešanje spomina, govora, sposobnosti reševanja problemov ter ostalih veščin razmišljanja, ki tako otežujejo in v končni fazi onemogočijo opravljanje vsakodnevnih aktivnosti. Opredeljujemo jo lahko v sedmih stopnjah, prva definira še popolnoma zdravo, pred-dementno stanje, zadnja pa najtežji stadij bolezni. Plošča Dementia pa nam postreže s sedmimi kompozicijami, ki v nihanju prehajajo med različnimi plastmi pozabe.

Ravno tehniki minimalističnega plastenja in najbolj zastopana – raznoliko dromljanje, ploščo umestita v široko in izmuzljivo polje ambientalne glasbe. Takšna žanrska nedorečenost bojevitemu čipmonku omogoči, da se izogne zvestobi obliki in tako aranžmaje oblikuje precej neobremenjeno. Skladbi fecal_source ter hog_purity tako zaznamujejo nihanja med umirjenimi meditacijami in brutalno histerijo, sveže ustvarjeni PRESENCE in GINGER_FAIRY, sicer edini z naslovi, izpisanimi v capsih, pa denimo vlečeta močnejše vzporednice s predhodno, izraziteje IDM-ovsko ploščo in v tem od začetka do kraja ohranjata samozavestno prezenco. Residence_head, of_all ter the_escape spet na tretjem polu uvedejo srhljivo upočasnjenost, ki drži kamen na zavori in prepreči, da bi nas odneslo čez rob.

Ponese pa nas kljub temu daleč. Že iz samega uvoda dalje nas plošča vleče na svoji poti zdaj v levo, zdaj v desno, tolkalski elementi drhtijo, preden zrastejo v tehnoidne pošasti že omenjene prezence, ki se brezšivno razlije čez puščavo zvena. Če se na določenem mestu najprej srečamo z bizarnim hibridom, ki bi ga najlažje opisali kot sintezo zvena kitarskih strun in zadrge, nas nato v pušči presenetijo industrijske fatamorgane. Še ena izrazita interferenca se pojavi z vokali, ki nam v sredini plošče edinkrat zares razgrne človeškost, tisto lastnost, ki jo demenca tako rada reže. Dalje nas ponese v nekakšen nevrotičen optimizem, ki mu sledi počasi razvijajoča se, razvlečena predzadnja kompozicija. Preostane nam le še veliki pobeg, mrtvaška nekoračnica, ki potegne še zadnjo vzporednico tudi z vizualizacijo Line Sabari, umetnico, ki je ustvarila grafično podobo plošče.

Plošča nas torej sooči s pozabo, praznino, koncem, ki jih zarisujejo prefinjeno uporabljeni glasbeni elementi. Naracija zvena pa gotovo omogoča tudi prehod naprej, ven, nekakšno osvoboditev, ki morda okuži tudi še nadaljnje ustvarjanje Warlorda Gašperja Letonje. Kot pravi sam, Dementia naj služi kot opomin na našo minljivost.