Weyes Blood: Titanic Rising

Weyes Blood: Titanic Rising

Recenzija izdelka
3. 7. 2019 - 19.00

Sub Pop, 2019

 

Najpomembnejša plošča nove Weyes Blood
 / 13. 2. 2017

Z Weyes Blood smo se zadnjič v Tolpi bumov srečali z njeno ploščo Front Row To Earth iz leta 2016, takrat še v zgodnji fazi metamorfoze v kantavtorico, avtorico pesmi, pred tem smo jo bolje poznali v drugih kontekstih. No, zdaj, po dobrih dveh letih nadaljnjega razvoja glasbene ideje solističnega projekta Weyes Blood, po kratki izdaji z Arielom Pinkom in po še kakem ekstra EP-ju ter po predvideni selitvi k prodornejši založbi - izkazalo se je, da bo ta Sub Pop - je odgovor na vprašanje o vzdržnosti projekta morda na dlani, da se torej v tem projektu soočamo z eno zanimivejših aktualnih pesmopisk, ki zna tematizirati sodobni družbeni kontekst na način, ki ji omogoča dostop do ušes in refleksije širše kritične javnosti. Z novo ploščo Titanic Rising, ki je zavidljivo celostno tematsko zapakirana in s hidravlično močjo porinjena na trg, Weyes Blood dokaže, da je v njenem delu prisotnega več kot dovolj prepleta poznavanja zgodovine pesmi, naivne, a ne slepe refleksije razmer v svetu in zmerne glasbene zvedavosti.

Že na naslovnici vidimo Weyes Blood oziroma Natalie Mering, upodobljeno kot mlado žensko, celo dekle, še v otroški spalnici, z medvedki in vsem takim. Na steni slike frajerjev s črnimi sončnimi očali, najstniški fenovski izrezki, na policah debele knjige, učna literatura in kipci v oblikah dlani, ki segajo v upanju. In star računalnik. Vendar je soba v celoti pod vodo in Natalie v njej skoraj hektično brezbrižna, morda jo skrbi le naslednja poteza njenega prostega delovnega dne. Ja, plošča Titanic Rising se ukvarja s čustvenim odzivom na svet po takorekoč - koncu. Očitno zaznamovana z dediščino sončne kalifornijske hipnagogije in vsaj po konceptu tudi tako imenovanega britanskega glasbenega fenomena hauntology, z denimo pokojno Trish Keenan iz zasedbe Broadcast na čelu, Weyes Blood v letu 2019 prihaja še bližje nečemu, kar bi lahko bil pravi alter kitarski pop po sodobnosti, predvsem v smislu glasbe, ki je že preživela dooolgo apokalipso glasbene industrije v devetdesetih in dvatisočih, že prežvečila metode anti-korporativne refleksije, ki so nas pripeljale v dvigala, izložbe, pod žgoče sonce, iz hrupnega mraka v nostalgijo in spet nekako nazaj, pogledat, kaj zdaj tu vlada ne nebu.

Plošča Titanic Rising torej tako na naslovnici kot očitno tudi v naslovu in seveda nadalje v pesmih tematizira konec, a hkrati vztrajnost, ki bo morda omogočila prehod. Nekako tako kot denimo v pesmi Picture Us Better očitnemu tematskemu dodatku trmasto, v povsem negotovi situaciji, brez denarja, brez časa, brez prihodnosti, v odsotnosti resničnega blagostanja, kliče - »Waiting for the call from beyond / Waiting for something with meaning / To come through soon«, in seveda kliče po ljubezni, tako kliče, da bi ji res verjeli, da ji ni mar, mar za posvetne reči … Hkrati pa pesem Picture Us Better v metafori, ko kroti Bacharachovo zimzeleno Don’t Make Me Over iz leta 1963, lepo demonstrira splošno tendenco plošče k - če se smemo tako izraziti - 4K ločljivosti, k standardu, k sodobnosti, ki ni lo-fi in ni zrnata, temveč bo konkurenčna v glavnem toku, morda prodana, morda borbena, morda … v formatu prav nič čudaških pesmi in popevk šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kaj že to zdaj vlada na nebu?

Nova plošča Weyes Blood torej piše velike in velikopotezne pesmi o ljubezni v stoletju, izgubljenem za spomine, in bolj kot ne je to vse.

 

WEYES BLOOD --- EVERYDAY (in 4k)
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness