Ker gre tokrat za 300. oddajo, se bomo sprehodili skozi izbrane stare izdaje ter poskušali orisati osnovne specifike pristopov skozi leta. V prvi fazi bomo pričeli kar z izseki iz 200. oddaje, ki je temeljila na pogovoru med nekdanjimi in takrat aktualnimi redaktorji in sodelavci: Miho Colnerjem, Ido Hiršenfelder, Miho Kelemino in Jasno Jernejšek. Od tod se bomo premaknili na izbor določenih delov iz oddaj, ki jih najdemo na arhivski spletni strani Radia Študent, nato pa še izbor delov iz novejših oddaj.

V omenjenem pogovoru, v 200. oddaji, v prvi fazi njeni avtorji izpostavijo, zakaj je oddaja leta 2003 sploh nastala.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

Oddaja Art-area bi skratka naj bila primarno namenjena poročanju o dogajanju na »domači, regionalni in širši mednarodni sceni«. Lahko torej sklepamo, da naj bi šlo prvenstveno za popolnjevanje kulturno-novinarskih in kritiških mankov na področju. V končni fazi je bila namreč tudi forma oddaje prvih, dobrih deset let predvsem kombinacija pogovorov z umetniki, poročanja in bolj ali manj poročevalsko-opisnih recenzij razstav. Oziroma kot pojasnijo avtorji 200. oddaje sami:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

Tudi refleksija 200. oddaje z začetka oktobra leta 2012 si tako zastavi podobno nalogo za naprej: osredotočanje na pogovore z ustvarjalci in recenziranje aktualnih razstavnih dogodkov, ki ji oddaja sledi okvirno do začetka leta 2014, ko je zaznati določen odmik od kulturno-novinarskega in opisno-recenzentskega pristopa.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

O zgodovini in kontekstu nastanka oddaje in pristopih sta za 200. oddajo iz leta 2012 sicer bolj obsežno spregovorila Ida Hiršenfelder in takratni redaktor v odhodu Miha Colner.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

Art-area je skratka sledila predvsem logiki medijskega pokrivanja nepokritega ali pač po mnenju redaktorjev zelo pomembnega. Mestoma, ko na primer ni bilo veliko razstavnega dogajanja, pa se je temu pristopu pridružila tudi kakšna bolj umetnostnozgodovinska oddaja. V nadaljevanju tokratne oddaje se bomo tako sprehodili skozi dobrih petnajst let zgodovine, pri čemer bomo izpostavili izbrane primere. Kaja Kraner se bo osredotočila na arhiv oddaj, ki jih najdemo na stari spletni strani Radia Študent, Živa Brglez pa na arhiv oddaj, ki so dostopne na novi spletni strani Radia Študent.

Med letom 2003 in letom 2012 se srečamo predvsem z že izpostavljeno formo oddaj. Okvirno gre za oddaje, v katerih dva do trije sodelavci na štirinajst dni izberejo pretežno lokalne razstavne dogodke, ki jih je po njihovem mnenju »treba afirmirati«. Že sam izbor je, kakor vedno pri kontinuiranem recenziranju, tisti prvi del, ki v nekem smislu že vrednoti. Na tej podlagi se posamezni prispevki izbranega dogodka lotevajo opisno-recenzentsko, s čimer bralcem oziroma poslušalcem nudijo osnovne informacije videnega in osnovni referenčni okvir umetnostnih projektov. Tudi v primeru oddaj iz prvega desetletja, recenzije pogosto pospremijo pogovori z umetniki, kuratorji, teoretiki in drugimi, oziroma njihove izjave.

Arhiv dobrih petnajstih let oddaje skratka predstavlja tudi pomemben arhiv dogajanja na področju vizualnih umetnosti pri nas. Kljub temu se bomo v nadaljevanju osredotočili na površen izbor oddaj, ki so bile zastavljene nekoliko bolj problemsko. 73. oddaja iz sredine leta 2006 se je tako na primer osredotočila na izbor za nagrado OHO in U3-Trienale sodobne umetnosti v Sloveniji. Pri tem oddaja ni bila zasnovana izključno kot prelet izbranih del, ampak se je lotila tudi samega procesa selekcije. O nagradi OHO je tako pisala in spraševala Petja Grafenauer:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

Glede U3-ja, ki ga je leta 2006 kuriral Jurij Krpan in ki je neposredno nagovoril produkcijske pogoje umetnosti pri nas, pa je bilo rečeno:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

Če smo že pri letu 2006, velja izpostaviti tudi 71. oddajo, ki je bila posvečena zasedbi Roga. In sicer sta takratna sodelavca, Maja Smrekar in Peter Karba, oddajo pripravila kar na licu mesta in s tem, kot pojasnita sama, iz »bivanja v Rogu sestavila audiodokument. Ustvarila /.../ eksperimentalni audiotarec, skozi katerega sva se srečala z izkušnjo oblikovanja vzdušja prostora v zvočnem mediju«.

Izpostaviti velja še 24. oddajo z začetka leta 2004, ki se je osredotočila na stanje umetnostne kritike pri nas. Oddajo avtorji pričenjajo z osnovno ugotovitvijo, da se »nad pisanjem o umetnosti /.../ na slovenski art sceni pritožujejo vsi. Kateri so razlogi za takšno neuspešnost, kakšna je zgodovina pisanja, kdo je odgovoren, da so na slovenski sceni le redki dobri kritiki? Na ta vprašanja bo poskušala odgovarjati današnja Art-area ali pa vsaj javno opozoriti na problem«.

Petja Grafenauer je tako za mnenje o stanju slovenske umetnostne kritike vprašala Igorja Zabela, ki je nekaj povedal tudi o specifikah umetnostnega ekosistema pri nas:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

Grafenauer je za mnenje o stanju umetnostne kritike pri nas vprašala tudi Boruta Vogelnika, ki je povedal naslednje:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

Zadnja tretjina 131. oddaje iz maja leta 2009 je bila namenjena tudi poročilu z Mednarodne konference muzejev moderne in sodobne umetnosti, naslovljene »Naslednji korak«, ki je potekala v Mestnem muzeju Ljubljana. Na konferenci, kot izpostavijo avtorji oddaje, je končno odjeknila novica, da se bo jeseni leta 2009 po dveletni prenovi znova odprla osrednja nacionalna umetniška institucija za moderno in sodobno umetnost pri nas. Kot je še zapisano v oddaji, je »zrak /.../ napolnjevala fantazma o nesojenem Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi 22, ne da bi se o tem dejansko tudi govorilo«. Muzej sodobne umetnosti se, kot vemo, otvori šele konec leta 2011.

Povsem na koncu oddaje, ki se osredotoči tudi na vlogo umetnikov v muzejih moderne in sodobne umetnosti, kateri je bila posvečena tudi konferenca, je poročevalce - kot pojasnijo - nekoliko presenetila iskrenost Boruta Vogelnika iz skupine Irwin. In sicer iskrenost, saj je Vogelnik »zelo jasno in utemeljeno opisal, zakaj so Irwini zavzeli pozicijo moči v Moderni galeriji in kako že dve dekadi vplivajo na njen program«.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

(Kaja Kraner)

 

Pred dvestoto edicijo je bila oddaja Art-area še vedno zvečine posvečena recenzijam, kritikam in poročilom z razstav na eni strani ter pogovorom z umetniki in umetnicami na drugi. Med prvimi je šlo ponavadi za precej klasične umetnostnozgodovinske pristope do razstav in posameznih del, za legitimacijo pogleda / branja na osnovi zgodovinske optike. Med slednjimi izpostavljamo nekaj primerov, ki smo jih izbrali zaradi njihove po(ne)srečenosti, presenetljivih primerjav in formulacij, ali pa enostavno zato, ker so bile luštno smešne.

V 184. oddaji smo spoznali »emancipiranega Kristusa« Jasne Jernejšek: »Takoj ob vstopu v razstavišče je gledalec soočen s podobo 'Levitata', ki asociira na podobo križanega. Pred nami je nekakšen emancipirani Kristus, ki se kljub okovom, ki ga priklepajo na zid, ponosno pne nad nami. Prav njegov izraz pa poraja dvome. Ali gre res za Odrešenika ali za Antikrista, ki ga je družba v strahu, da bi naredil še več škode, vklenila in zazidala globoko pod zemljo? Levitat namreč ve, da je samo vprašanje časa, kdaj se bo osvobodil. Poraja se tudi drugo vprašanje. Ali lahko uvid v realno stanje stvari resnično prinese osvoboditev? Ali ga je nemara bolje vkleniti, pokopati in pozabiti?«

Tukaj je tudi petindvajset Hitlerjev s Svetlobne gverile 2012:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

Pa tudi »nepozabni linč nedefinirane podobe« Miha Colnerja:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

Razmišljanje o človekovem najboljšem prijatelju Miha Kelemine:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

Živali so bile Arterijcem očitno res pomemben vir navdiha:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

Spontano so se vzpostavile tudi nekatere merske enote. Mero za majhnost je Kelemina v 207. Art-arei določil kot »skoraj iti v sladoledni škrnicelj«. V naslednji oddaji pa Jasmina Založnik problematizira s strani razstave predočen mejnik, ki nas loči od preteklosti zlate dobe:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

Slišali smo lahko tudi, da »vse poti vodijo v Černobil«, pa da je »umetniško udejstvovanje na seznamu najbolj osrečujočih dejavnosti pristalo na tretjem mestu, takoj za seksom in telesno vadbo«. Očitno pa sta izjemnega pomena tudi sproščenost in brezplačni avtobusni prevozi, tako Iza Pevec:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

Po 200. ediciji opazimo postopoma vedno več teoretskih ali vsaj nekoliko bolj poglobljenih tematskih pristopov. Gre za prvi večji odmik od naslavljanja partikularnih razstav ali avtorjev do širših topik, v katere so vedno bolj pričeli vključevati tudi ekonomska ozadja določenih umetnostnih manifestacij in kulturno politiko nasploh. V 209. ediciji tako Ida Hiršenfelder:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

Bojan Stefanović je tako razmišljal o smislu obstoja umetnikov:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

Razmišljali so tudi o pop temah, denimo Domen Ograjenšek o »memih« in Miha Kelemina o uporabi psihedelikov v umetnosti – kaže, da je morda ravno uporaba slednjih bila zvezana z nastankom prvih znanih človeških slikarij.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

Sčasoma se je fokus Art-aree pomaknil docela na stran teorije in tako stran od posameznih umetniških del, razstav ali avtorjev. Današnja redaktorica oddaje Kaja Kraner je že v 274. ediciji takole orisala nadaljnjo usmeritev:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

Specifiko produkcijskega načina modernosti oriše tako:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

Kasneje je predmet Art-aree postala tudi sama umetnostna zgodovina, najprej splošno in kasneje v lokalnem kontekstu. Nadalje pa še sama konstitucija pojma »sodobna umetnost«. Skladno s tem osnovna referenčna točka za Art-areo danes niso več posamezne razstave ali umetniška dela, temveč so to izbrani teoretski prispevki. Kljub temu, se bolj lahkotne in igrive teme v oddaji še mestoma pojavijo. Takšna je bila denimo 281. edicija oddaje, katero so avtorji posvetili prav posebnemu vizualnem projektu v ljubljanskem javnem prostoru: novoletnim lučkam.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////

(Živa Brglez)