7. TRIENALE SODOBNE UMETNOSTI U3

S prejšnjim četrtkom se je v Ljubljani pričel že sedmi Trienale sodobne umetnosti U3 v organizaciji Moderne galerije. V dobrih treh mesecih trajanja, do konca septembra, bo nastopilo okoli 40 različnih izvajalcev. Večina dogodkov bo potekala v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ter na Muzejski ploščadi. Gre za nabor bolj ali manj vseh posameznikov, kolektivov, zavodov, skupin in drugih umetniških entitet, kar jih naša dežela premore na področju sodobne umetnosti. Navsezadnje se v treh letih nabere precej materiala. Tokratni U3 poteka na temo prožnosti. Bolj natančno, tiste vrste prožnosti, ki jo opišemo z angleško besedo resilience. Ta pomeni kapaciteto sistema, da preživi, se prilagaja in raste navkljub nepredvidljivim okoliščinam, celo katastrofam. Kot pravi kustosinja Nataša Petrešin-Bachelez, gre za koncept, ki pomeni zmožnost nekega fizikalnega telesa, da se vrne v svoje prvotno stanje in uporabi od zunaj vneseno energijo za svojo ponovno izgradnjo. Primer tega je morska spužva. V psihologiji pa prožnost označuje sposobnost subjekta, da po večjem stresu ali hujšem šoku precej hitro najde svoj prvotni potencial.

Prožnost v družbenem kontekstu lahko torej razumemo kot zmožnost posameznika ali skupine, da vzdrži različne oblike pritiska in pričakovanj znotraj kulturnega sistema ter ob tem ne izgubi svoje identitete. Namesto konformizma ali pa direktnega upiranja sistemu prožnost predstavlja tretjo strategijo družbenega delovanja. Pri tej subjekt sprva na videz popušča pritiskom, le zato, da bi pozneje vso to zunanjo energijo izkoristil za doseganje svojega cilja. Nekaj podobnega kot umetnik, ki potrebuje finančna sredstva.

Pojem prožnosti se, kot pravi kustosinja, v zadnjih letih pojavlja kot nadgradnja koncepta trajnostnega razvoja. Prožnost družbenega in tehnološkega sistema ter njunih akterjev naj bi omogočila doseg stanja trajnostnega razvoja. Pri slednjem gre brez dvoma za enega izmed najbolj zlorabljenih konceptov zadnjih desetletij. Vse poti očitno vodijo nazaj v Černobil. Ravno ta nesrečni dogodek je na široko odprl vrata v kolektivno zavest ekologiji in varovanju okolja. Ravno ta nesrečni dogodek je bil vzrok za nastanek poročila Združenih narodov z naslovom Naša skupna prihodnost, kjer se je prvič pojavil izraz trajnostni razvoj. Ta je opredeljen kot razvoj z ozirom na prihodnje rodove. Torej takšen tehnološki razvoj, ki ne bo izčrpal in uničil planeta že danes, temveč bo pustil nekaj tudi za jutri. In ravno ta nesrečni Černobil je navdihnil Ulricha Becka in Anthonya Giddensa, da sta skovala teoriji družbe tveganja in refleksivnega posameznika v pozni modernosti.

Čeprav gre za teorije iz sredine 80. let, so še zmeraj zelo aktualne in hkrati še vedno enako zapostavljene. V čudoviti ironiji usode je trajnostni razvoj postal le še ena izmed potrošnih dobrin znotraj sistema neskončne proizvodnje in porabe. Postal je del sistema, del problema. Zato se ga zdi nujno nadgraditi s konceptom prožnosti ravno v smislu prožnostnega delovanja kot strategije boja proti neskončni prilagodljivosti in požrešnosti kapitala. Iz ekologije in reciklaže je po drugi strani vzniknila cela nova umetniška smer. Lahko bi rekli, da se od Černobila ni spremenilo skoraj nič. Tehnologija neusmiljeno koraka naprej in sproti razjeda našo duševnost. Kapitalu ni mar za okolje. Ljudje pa niti ne opazimo kaj se dogaja, ker smo preveč obsedeni s posedovanjem predmetov. S fetišem objekta. Kot pravi Paul Virilio, tehnologija s sabo prinaša nezgodo. Slednja je njen sestavni del, cena napredka. Ta integralna nesreča je postala del vsakdanjika do te mere, da je niti ne zaznavamo več. Milijoni žrtev avtomobilskih nesreč nimajo svojega spomenika. Slabo tolažbo lahko dobijo le v pariškem muzeju nesreče.

Naloga sodobne umetnosti je torej ravno v tem, da razvrednoti fetiš objekta in razgali sodobne mite. Razkrije tiste resnične, akutne probleme človeštva. Od vseh vrst onesnaževanja preko vse večje impotence državnih institucij in političnega sistema do podtalnih procesov naraščajoče tesnobe in shizofrenosti, ki jih ustvarja življenje v visoko tehnološki družbi. Potrebne so nove oblike skupnosti, nov način organiziranja družbe, ki kot pravi Žižek, ni ne država ne trg. V tem kontekstu se zdi precej pomenljivo, da je bil na slavnostni otvoritvi U3 odkrit spomenik ravno Nikoli Tesli. Človeku, ki nikoli ni hotel služiti s svojimi izumi. Geniju, ki je na koncu življenja pokazal globoko nezaupanje do človeške vrste. Izumitelju, brez katerega sodobne umetnosti ne bi bilo.

Morda se del rešitve res nahaja v prožnosti kot načinu alternativnega družbenega delovanja in organiziranja. V zavračanju socio-tehničnih kompleksov. Ne kot ponovnemu obujanju novega primitivizma, temveč kot ozaveščanju. Počasnemu spominjanju na dejstvo, da je naša prihodnost vendarle skupna. Umetnost ima na tej točki znova možnost in priložnost spreminjati posameznikovo percepcijo. Lastnega telesa, narave, stroja in končno - družbe. Po besedah kustosinje prožnost zaobjema raziskovanje vzajemne soodvisnosti, so-gradnje, politične in ekološko-družbene umestitve v svetu, ki je v neravnovesju in povzroča čedalje težje pogoje za življenje.

Tako je širše teoretsko ozadje trienala zastavljeno kot poskus umetniškega preizpraševanja sodobnih oblik povezovanja in sodelovanja v času in prostoru z namenom reševanja konkretnih družbenih problemov. Sodelujoči umetniki bodo s pomočjo različnih diskurzivnih praks raziskovali drugačne principe skupnosti. Skozi performanse, odprte posvete in razstave bodo poskušali odgovoriti na temeljno družbeno vprašanje - kako sobivati. V kolikšni meri bo dejansko ustrezalo teoretskemu, pa bo seveda prepuščeno presoji obiskovalca.

Bojan Stefanović

INTERVJU Z BRAZILSKO FOTGRAFINJO ALICIO PERES IN KUSTOSINJO RAZSTAVE 13 BRAZILSKIH FOTOGRAFOV FERNANDO PRADO VERČIČ

V ljubljanski Galeriji Photon je do 21. julija na ogled razstava, posvečena sodobni brazilski fotografiji 13 brazilskih fotografov. Z eno izmed sodelujočih avtoric Alício Peres smo se pogovarjali o njenem videu 'Dekleta'. V dokumentarni maniri posnet video predstavlja utrinke iz življenja lezbičnega para  Juliane in Priscile, ki ju je avtorica pričela spremljati leta 2006, in prikazuje par med tradicionalnim poročnim obredom, nosečnostjo in ob rojstvu dvojčic.

Kaj je v splošnem značilnost ali specifika sodobne brazilske fotografije in kako predstaviti tako obsežno tematiko, pa je povedala v Sloveniji živeča brazilska kustosinja razstave Fernanda Prado Verčič, ki je tudi sama fotografinja.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Intervjuja se nahajata v posnetku oddaje.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Jasna Jernejšek